S slikarsko razstavo Podobe časa Jožeta Ciuhe, postavljeno v renesančni dvorani Gradu Rajhenburg, se udejanjajo prvi oprijemljivi koraki v dolgoletnih prizadevanjih postavitve slikarjeve stalne razstave v občini Krško. Na Krško umetnika veže mladost, ki jo je tu preživljal. V Brestanici je živel in delal njegov dedek.

Umetnika je življenjska pot vodila daleč po svetu, dom si je ustvaril v Parizu in Ljubljani, dolga leta pa je bila njegova želja, da svoja likovna dela postavi na ogled javnosti v Krškem. Spoznavanje sveta in drugih kultur je specifično zaznamovalo ustvarjanje Jožeta Ciuhe, svetovno uveljavljenega umetnika in človeka izjemne duhovne širine, pronicljivega uma, ostrega socialnega kritika, s sposobnostjo t.i. celostnega uvida, ki tudi vidi 'onkraj časa'. Pričujoča razstava je številčno skromen, a likovno-pripovedno bogat izbor iz zelo obsežnega opusa umetnika. Z razstavo Podobe časa s hvaležnostjo bogatimo in plemenitimo vsebine Gradu Rajhenburg , zaupamo in verjamemo umetnikovi želji  in prepričanju postavitve razstave v tem okolju. Naj doseže in naj se dotakne čim več obiskovalcev.

Katja Ceglar, direktorica

Podobe časa – brezčasna podobe

V tednu slovenske kulture, torej v času okoli 8. februarja, je čas, ko tudi javnost več svoje pozornosti namenja raznovrstnim ustvarjalcem, ki so večkrat prezrti, a jim vedno priznamo, da so pomembno sooblikovali slovensko kulturo. K nekaterim lahko dodamo tudi širše razsežnosti, evropskost in svetovljanstvo. Prav z oznako svetovljan, razpet med domovino in svetom, bi lahko označili večplastnega umetnika Jožeta Ciuho, ki neumorno ustvarja že več kot šestdeset let. Ob tem je ves čas razvijal in ohranjal celovit pogled na svet, ki je prepreden z umetnostjo in sooblikovan z različnimi dogodki, katerim ravno umetnik ves čas postavlja ogledalo, oziroma jih prav umetnik ves čas reflektira, redefinira, ob njih postavlja vprašanja in daje odgovore. Pogovor z Jožetom Ciuho je pogovor o svetu, ki je prepleten s preteklostjo, je pogovor, ki analizira sedanjost, predvsem pa ponuja poti za prihodnost. Dialog vzpostavlja na več ravneh in z vsemi vejami svojega ustvarjanja. Renesančna dvorana v prvem nadstropju gradu Rajhenburg je prizorišče njegovega novega sporočila – dela za razstavo je izbral skupaj z ženo Radmilo Novak Ciuha, tema razstave pa je posvečena času in brezčasnim vprašanjem oziroma vprašanjem vsakega obdobja, ki jih Ciuha nakaže z naslovi svojih del. Umetnik pravi, da mora naslov gledalca usmeriti v razmišljanje, kar poveže umetnika s svojim »odjemalcem«. Naslovi oziroma dela izbrana za to razstavo imajo rdečo nit v negativnih plasteh človeštva, v koncu sveta (Apokalipsa), nerazumevanju (Pogovor gluhih), razslojenosti in razdvojenosti (Rdeče in modro, Daleč od sonca). Vendar umetnik ne mislim negativno, ampak postavlja v ospredje lastnosti, ki jih ta družba ima oziroma, ki jo opredeljujejo in jih umetnost pokaže s podobo. Ob tem pa na drugi strani poudarja dialog, iskrive poteze in barve pa nakazujejo igrivega optimista, ki vedno pozna tudi rešitev. Ciuha je ekspresivni figuralik, njegove figure so sestavljene, razdeljene s potezami, z barvo, prerezane in poudarjene z različnimi simboli. Prepoznaven rokopis, ki ga umetnik ustvarja že desetletja, razkriva umetnika očaranega nad podobo, ki jo vedno dopolnjuje tako pisana kot govorjena beseda (kot zapis se na prvi pogled zdijo tudi posamezni deli slik). Pogovor z Jožetom Ciuho, ki se odvija v več plasteh, je vedno upodobljena in izgovorjena literatura, strnjena pripoved o vseh plasteh družbe, kjer je kritičnost do sodobnosti podkrepljena z obširnim znanjem in poglobljeno analizo ter obeti prihodnosti. Tako lahko »beremo« tudi njegove slike, ki z odprtjem razstave začenjajo dialog z renesančnim prostorom in gradom, obnovljenim v duhu sožitja starega z novim, predvsem pa odpirajo dialog s širšim prostorom, ki ga je zaznamoval, sam pa ga je enakovredno vpletel v vse svoje poti in skozi podobe tudi v korak z likovnimi silnicami ter idejami sveta. Jože Ciuha je opredeljen kot najbolj »pariški« med slovenskimi slikarji in kot eden tistih (redkih), ki bogastvo barv in oblik prinašajo iz tega celega sveta, ki ga je izskusil, v svoj likovni izraz.

Izbrana dela so bila ustvarjena v zadnjem desetletju in kažejo umetnika, svetovljana, razpetega med Ljubljano in Parizom, ki neumorno ustvarja in kot je sam večkrat poudaril ustvarja tako, kot da najboljšega dela še ni ustvaril.

Alenka Černelič Krošelj

Jože Ciuha, se je rodil 26. aprila 1924 v Trbovljah. Osnovno šolo je obiskoval na Vidmu (Krško), kamor se je z družino preselil, ko je bil star štiri leta. Gimnazijo je končal leta 1936 v Brežicah, leta 1950 je diplomiral Akademiji za likovno umestnosti, kjer je čez dve leti končal tudi specialko za zidno slikarstvo pri prof. Slavku Pengovu.

Po pedagoškem delu ga je pot vodila po različnih celinah sveta. Na univerzi v Rangunu (Burma) je študiral budistično kulturo in filozofijo (1959—1961), v Južni Ameriki pa staro indijansko kulturno zgodovino (1964). Študijsko je poleg Makedonije, Francije, Burme in Južne Amerike obiskal tudi ZDA, Švedsko in druge evropske države. V sedemdesetih letih je vodil seminar za svobodno slikarstvo na Mednarodni poletni akademiji v Salzburgu, poletno slikarsko šolo v Kalamazooju v ZDA (Michigan). Poučeval je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Bil je član Grupe 69. Doživetja med raznovrstnimi kulturami je opisal v dveh potopisih Okameneli smehljaj (1963) in Pogovori s tišino (1967). O svojem otroštvu na Vidmu pa je napisal knjigo Kronika sedmih pozab (2005).

Svoje delo je predstavil na več kot 400 samostojnih in 300 skupinskih razstavah. Prejel je številne nagrade, med katerimi so: Levstikova nagrada (1954, 1964, 1966, 1967), Mlado pokolenje (1955, 1960), Kajuhova (1964), Župančičeva (1975), Jakopičeva (1981), nagrada Prešernovega sklada (1967), nagrade za grafiko v Ljubljani (1979, 1985), Krakowu (1980) in Bukarešti (1980). V Krškem je razstavljal večkrat, nazadnje ob kulturnem prazniku leta 2010 (Kulturni dom Krško), med zadnjimi razstavami je najbolj odmevala razstava v Villi Manin (Udine, Italija), leta 2012.

Med priznanja in prejete časti štejeta Red viteza lepih umetnosti in literature (Francija) in Častni križ znanosti in umetnosti 1. razreda (Avstrija). Izvoljen je bil za rednega člana Ruske akademije umetnikov.