Letni kino: Mladost

Dobitnik lanskoletnega oskarja za najboljši tujejezični film predstavlja vizualno osupljivo poetično meditacijo o minevanju, staranju in smrti. Upokojeni skladatelj in dirigent Fred in filmski režiser Mick sta stara prijatelja, ki uživata v luksuznih toplicah ob vznožju Alp. Freda poskuša britanska kraljica prepričati, naj na slovesni prireditvi še poslednjič dirigira svoje naslovitejše glasbeno delo, a Fred trmasto odklanja vsako vrnitev na oder. Mick je medtem polno zaposlen s pisanjem scenarija za svoj najnovejši film. Prijatelja se zavedata, da so jima dnevi šteti in odločita se, da se bosta skupaj soočila s prihodnostjo. Vseeno pa se zdi, da se z minevanjem časa nihče razen njiju ne obremenjuje.

 

 

 

Sorrentinova poetična meditacija o minevanju, staranju in smrti.

 

Paolo Sorrentino po Neskončni lepoti s pomočjo izvrstne igralske zasedbe ponudi vizualno osupljivo refleksijo človekove sle po mladosti.

 

Fred in Mick sta stara prijatelja, ki se bližata osemdesetemu letu življenja in uživata na počitnicah v prijetnem hotelu ob vznožju Alp. Freda, upokojenega skladatelja in dirigenta, poskuša britanska kraljica prek svojega odposlanika prepričati, naj na slovesni prireditvi še zadnjič dirigira svoje naslovitejše glasbeno delo, a Fred trmasto odklanja vsako vrnitev na oder. Mick, filmski režiser, je medtem polno zaposlen in si prizadeva čim prej končati scenarij za svoj najnovejši film. Prijatelja se zavedata, da so jima dnevi šteti in odločita se, da se bosta skupaj soočila s prihodnostjo. Vseeno pa se zdi, da se z minevanjem časa nihče razen njiju ne ukvarja prav pretirano.

 

Oskarjevec Paolo Sorrentino je leta 2013 posnel film Neskončna lepota. Film je prejel oskarja za najboljši tujejezični film, zlati globus, Evropsko filmsko nagrado za najboljši film, nagrado BAFTA, 9 nagrad David Donatello,… ter prejel nominacijo za Zlato palmo.

 

Michael Caine (Fred Ballinger) je prejemnik dveh oskarjev - prvega si je prislužil s stransko vlogo v Allenovem Hannah in njene sestre, ki mu je prinesla tudi nominaciji za zlati globus in bafto. Drugi oskar je prejel za stransko vlogo v Hallströmovem The Cider House Rules. Štirikrat je prejel tudi oskarjevo nominacijo - Alfie, Sleuth, Educating Rita in The Quiet American. Za vlogo v filmu Little Voice je prejel zlati globus in nagrado londonskih kritikov; slednjo je dobil tudi za Nolanov The Prestige. Leta 1992 je Caine prejel priznanje Britanskega imperija; osem let pozneje pa postal vitez.

 

Harvey Keitel (Mick Boyle) je znan po izjemno raznolikih vlogah. Kot mož v z oskarjem nagrajenem The Piano si je prislužil avstralsko nagrado za najboljšega igralca. Videli smo ga lahko v številnih uspešnicah in filmih, ki so zbudili zanimanje kritikov in gledalcev - Mortal Thoughts, Thelma and Louise, Bugsy, Reservoir Dogs, Pulp Fiction, Smoke, Bad Lieutenant, Holy Smoke, U-571, Taxi Driver, The Last Temptation of Christ, Buffalo Bill and the Indians, Sister Act, The Two Jakes, Point of No Return, Rising Sun, Clockers... Leta 1992 je prejel nominacijo za zlati globus in oskarja za vlogo v filmu Bugsy.

 

Rachel Weisz (Lena Ballinger) je prejela oskarja za izjemno vlogo v angleški neodvisni politični drami Zvesti vrtnar; prav njene vloge v manjših, neodvisnih filmih so tiste, v katerih njena nadarjenost pride najbolj do izraza. Seveda pa je gledalci ne bodo pozabili tudi po vlogah v uspešnicah Mumija, Bournova zapuščina, Eragon, Sovražnik pred vrati, Mogočni Oz in še mnogih drugih.

 

Paolo Sorrentino (režiser) je italijanski scenarist, režiser in pisatelj. Njegov prvenec L'uomo in più je bil leta 2001 uvrščen v tekmovalni program beneškega filmskega festivala, naslednje leto pa še v program festivala v Karlovih Varih. Leta 2004 se je s srhljivko Le conseguenze dell'amore uvrstil na festival v Cannes ter požel dobre kritike in mednarodne nagrade. V letu 2008 je za dramatizirano biografijo kontroverznega italijanskega politika Giulia Andreottija Mogočnež (Il divo) na festivalu v Cannesu prejel nagrado žirije, leta 2013 pa za Neskončno lepoto (La grande bellezza, 2013) poleg BAFTE in zlatega globusa še oskarja za najboljši tujejezični film. Na canskem festivalu sta tekmovala tudi Družinski prijatelj (L'amico di famiglia, 2006), ki smo si ga lahko ogledali na Ljubljanskem filmskem festivalu, in Sorrentinov prvi film v angleškem jeziku, This Must Be the Place (2011). Pri nas smo njegovo delo na velikem platnu nazadnje videli v omnibusu Rio, ljubezen moja (Rio, eu te amo, 2015), ki je nastal v sklopu franšize Mesta ljubezni (Cities of Love), Sorrentino pa je zanj prispeval enega od desetih segmentov. Ukvarja se tudi s pisateljevanjem; izdal je dva romana, Hanno tutti ragione (2010) in Tony Pagoda e i suoi amici (2012).

 

»Kaj se zgodi, ko v toplice sredi švicarskih Alp postaviš upokojenega skladatelja in dirigenta, filmskega režiserja, ki pripravlja svoj zadnji testament, hčerko, ki očeta nikoli ni razumela in se je za nameček ravno razšla z možem, igralca, ki so si ga vsi zapomnili le po vlogi robota z imenom Gospod Q, in nekdanjega nogometnega zvezdnika, ki ima sedaj kakšnih sto kilogramov preveč, čez cel hrbet pa vtetoviran portret Karla Marxa? Zgodi se film z zabavnimi dialogi, polnimi cinizma, metafor in nepričakovanih življenjskih modrosti, ki so bile odkrite, pozabljene in ponovno najdene v teku življenja.« - Maša Katarina Brecelj, MMC