Letni kino na gradu Rajhenburg: Izbrisati zgodovino

iz prve roke

»Ideja se je rodila iz najinih lastnih težav zaradi neprilagojenosti digitalni tehnologiji, ki naju je včasih spravila na rob obupa. Kolikokrat sem se zjokal, sam v svojem kotu, tako izgubljenega sem se počutil. A ko se človek znajde v nemogočem položaju, ga včasih prime, da bi se sam sebi smejal. Že od prvenca Aaltra je najine filme gnalo nekakšno maščevanje. Tudi tokrat se maščujeva za vse, kar sva morala prestati. /…/ Film sva sprva hotela nasloviti Dodo. /…/ Človek je dodo umetne inteligence. Tako kot on verjame, da je kralj sveta in da ga nič ne ogroža – a izmislil si je umetno inteligenco, ta pa je veliko močnejša od njega in danes že lahko opazujemo prve znake tistega, kar nas čaka. Čutimo, da se ne bo dobro končalo. /…/ [Pandemija] je le še utrdila moč četverice GAFA [Google, Apple, Facebook, Amazon]. Ljudje po vsem svetu so še bolj ujeti med dostave, virtualne stike in platforme, ki ponujajo neprekinjen program. /…/ Ti nam na prvi pogled lajšajo življenje, v resnici pa ga zapletajo in nam jemljejo tisto najpomembnejše: človečnost. /…/ Ljudje smo oboroženi z domišljijo in razumom, uživati in zabavati se znamo, ne da bi bili ves čas priklopljeni na splet ali gledali v prenosne telefone. /…/ Spremenimo lahko način življenja in preprosto hodimo, govorimo ter počnemo vse, za kar smo bili kot človeška bitja ustvarjeni.«

- Benoît Delépine in Gustave Kervern

portret avtorjev

Gustave Kervern se je rodil leta 1962 na Mavriciju, Benoît Delépine pa leta 1958 v Parizu. Oba sta svojo pot začela pri televiziji, kjer sta se tudi spoznala. Sodelovala sta pri programu Grolandsat, precej liberalni produkciji, ki jima je omogočila, da sta domišljala in preverjala nove pripovedne tehnike. Pozornost mednarodne javnosti sta vzbudila že s prvim celovečercem, komično dramo Aaltra (2004), za katero sta prejela več festivalskih nagrad. Leta 2006 sta posnela metafizično, absurdno in nadrealistično komedijo Avida, ki je bila premierno predstavljena na festivalu v Cannesu, dve leti kasneje pa še proletarsko črno komedijo Louise-Michel, posvečeno istoimenski francoski anarhistki iz devetnajstega stoletja. Njun četrti film Mammuth, poetični in angažirani film ceste z Gérardom Depardieujem in Isabelle Adjani, je bil leta 2010 premierno prikazan v tekmovalni sekciji Berlinala. Sledili so filmi: Le Grand Soir (2012), nagrajens posebno nagrado žirije v Cannesu; Near Death Experience (2014) z Michelom Houellebecqom v glavni vlogi; Saint Amour (2016), komedija, v kateri sta očeta in sina odigrala Gérard Depardieu in Benoît Poelvoorde; in I Feel Good (2018), protikapitalistična komedija z Jeanom Dujardinom v glavni vlogi. Izbrisati zgodovino je njun deseti skupni projekt.

kritike

»V filmu se vse vrti okoli 'oblaka', pametnih telefonov, umetne inteligence, posnetkov seksa, podatkovnih središč in vročih linij, a posnet je na 16-milimetrski trak ter od začetka do konca napisan in odigran v 'nizki resoluciji' – prav zato, da bi se uprl svojemu sovražniku: visoki resoluciji (slike, življenja, vsega), visokokakovostnim, vendar lažnim posnetkom ter navsezadnje vsemu, kar je 'visoko', vsemu, kar ljudi gleda zviška, celo in predvsem visoki komediji; tisti, ki se dvigne nad blato, se mu enkrat zasmeje in gre naprej. Ne. Izbrisati zgodovino je – podobno kot pesem Daniela Johnstona – komedija, povedana kot šala, hkrati pa zelo žalosten film, ki stvari pokaže takšne, kot so, in ne ponuja nikakršne tolažbe – razen da nas spomni, da še nismo roboti, saj roboti nimajo prijateljev. To je zgodba o prijateljstvu in zgodba o rumenih jopičih, morda primer 'filma rumenih jopičev', filma za lo-fi politiko; tisto, ki se požvižga na višino in nikoli ne pozabi, da je v svojem ironičnem brezrokavniku 'visoke vidljivosti' podolgem in počez prehodila krožišča srečanj in prijateljstev, krožišča, ki predstavljajo nasprotje navpičnosti oblasti.«

- Luc Chessel, Libération 

»Že vse od iznajdbe komedije nam je znano visceralno sočutje, ki ga lahko vzbudi vsakič znova izgubljeni, pa čeprav simbolično dobljeni boj šibkih proti močnim. Vse od rojstva filma so številni režiserji ta boj bojevali s smehom – od Chaplina preko Capre do Tatija. Tudi celotni opus dvoglave zveri Delépine-Kervern se vrti okoli te osi, a z izrazito naklonjenostjo dadaističnemu izrazu. /…/ Izpod karnevalske preobleke in ekspresivne norosti ves čas vre na dan globoka in živa človečnost, ki nas povsem prevzame.«

- Jacques Mandelbaum, Le Monde

»Izbrisati zgodovino z razkrivanjem vse večje nehumanosti globalizirane družbe udari tja, kjer boli, hkrati pa nikoli ne izgubi upanja v pravo človečnost: človečnost solidarnosti.«

- Xavier Bonnet, Rolling Stone France

»Pikra farsa s svojo naključno zgradbo, ki spominja na zbirko skečev, zadene nekaj očitnih tarč (avtomatski klicni centri, Amazonova ekonomija na poziv), a zadene jih silovito in z užitkom, poleg tega pa zavije v nekaj nepričakovanih smeri. Vincent Lacoste, režiserjeva stara znanca Benoît Poelvoorde in Bouli Lanners ter celo Houellebecq /…/ razposajeno kažejo sredinec v tradiciji francoskih satiričnih revij Hara-Kiri in Charlie Hebdo – čeprav Delépine in Kervern k stvari pristopita na svoj značilno anarhični in nadvse osvobajajoči način.«

- Jonathan Romney, Viennale

»Zadnja stvaritev bojevitih francoskih ikonoklastov /…/ je hkrati dramedija, ki raziskuje občutke rumenih jopičev v predmestni Franciji; farsa o digitalnem svetu, za katerega se zdi, da nam bolj gospoduje kot pa dejansko pomaga; in večplasten, skrajno depresiven film o svetu, v katerem živimo.«

- Boyd van Hoeij, The Hollywood Reporter

»Že [na predkoronskem Berlinalu] nadvse aktualna in absurdnih situacij polna satira o e-odvisnosti in terorju uporabniških ocen /…/ je v dobrega pol leta, ko se je praktično vse življenje preselilo na splet, postala sicer malo bolj trpko smešna, a vsekakor še mnogo bolj relevantna.«

- Ana Šturm, MMC RTV SLO

»Butec in butec srečata gibanje 'rumenih jopičev'.«

- Marta Bałaga, Cineuropa

»Pred nami je film, ki je popularen, a hkrati inteligenten; ki ni le komičen, ampak tudi precej melanholičen. Zelo je ganljiv in ob gledanju sem se resnično zabaval.«

- Michel Ciment, France Inter