Oto Rimele je poglobljen raziskovalec svetlobe. Veliko občudovalcev si je pridobil s slikami-objekti, ki jih sam pojasnjuje kot »lovilce svetlobe«. V procesu slikanja, ki ga je razvijal vrsto let, zmore doseči vtis popolne dematerializacije v razstavišče umeščenih artefaktov. Stvarnost materialnih podob se izmika zaznavi, obiskovalca pa prevzamejo vsakršne taktilnosti razbremenjene obarvane sence, ki kot avra žarijo okrog objekta. In ker Oto Rimele svoje stvaritve, kadar je le mogoče, izpostavi dnevni svetlobi, so njegove razstave vsak trenutek drugačne. Tako kot se svetloba vsak dan krepi od jutranjega svita do poldneva in nato polagoma ugaša do večerne zatemnitve, tako so Rimeletove razstave izjemno doživetje svetlobne spremenljivosti, ki je nikoli ni mogoče predvideti vnaprej, dan pa nikdar ni enak dnevu pred tem. Rimeletove podobe zahtevajo kontemplativen pristop, so nekakšno povabilo, da se poglobimo v lastno notranjost; umetnik pravi, da nam omogočajo »preseliti se iz antropocentrične lege sodobnega časa v območje naravnega in kozmičnega reda«. Slike Ota Rimeleta smemo opisati, da so preprosto lepe, če pri tem sledimo Plotinovi razlagi Lépega in antičnemu modrecu verjamemo, da motrenje Lépega naredi lepega tudi tistega, ki motri.