Obnova grajske stavbe na Rajhenburgu, katere stanovanjska oprema se ni ohranila, nas je spodbudila, da na stalni razstavi v njegovih sobanah najdemo mesto drobcem pohištvene dediščine iz štirih drugih domačih gradov, dolenjskih, štajerskega in prekmurskega. Obiskovalcem naj ne nudijo le estetskega užitka ob pogledu na prefinjene oblike in okrasje, ampak naj hkrati spregovorijo še o okolju, za katerega so bili narejeni, o njihovih izdelovalcih in lastnikih.

Leta 1910 je ljubljanski muzej pridobil pohištvo Prešernovega prijatelja pesnika in politika Anastazija Zelenca oziroma Antona Aleksandra grofa Turjaškega, lastnika rajhenburškemu bližnjega gradu Šrajbarski turn pri Leskovcu. Leta 1930 je bilo pridobljene nekaj notranje opreme gradu v Murski Soboti, v poznih štiridesetih in petdesetih letih pa nekaj pohištva iz graščin v Zgornji Polskavi pri Slovenski Bistrici in Podsmreka pri Višnji gori. Pohištvo je iz 18. in 19. stoletja, v katerih se je zvrstilo več pohištvenih slogov, barok, rokoko, klasicizem, empir, bidermajer in historizmi, predvsem novi barok in novi rokoko. Govori o visoki ravni bivalne kulture, ki so jo zagotavljali umetnoobrtni mojstri in umetniki tako doma kot v ožji in širši sosedščini.

V Sloveniji je bilo skozi stoletja zgrajenih na stotine gradov, graščin in dvorcev, ki so bili v lasti tako višjega kot nižjega posvetnega in cerkvenega plemstva, kmetov, meščanov, tovarnarjev, trgovcev, županov. Vsak rod je dodal pohištvo svoje dobe. Iz ohranjenih inventarjev in fotografij lahko razberemo, da se je v njih, podobno kot v mestnih bivališčih, nabirala domača in druga evropska stanovanjska oprema vseh cenovnih razredov. Gradovi so bili vedno povezani s širšim okoljem. Za svoj dom so jih šteli ne samo lastniki, ampak tudi njihovo sorodstvo in osebje. Ker so imele tam svoje prostore tudi različne javne službe, je moralo biti na voljo tudi nekaj pol-uradnih in uradnih reprezentančnih, slovesno opremljenih prostorov in stanovanj za uradnike, duhovnike in vojake. Na deželi so zato prav gradovi s svojo opremo in urejeno okolico toliko bolj kot trgi ali tradiciji zavezane cerkve in samostani odražali raven gospodarske vitalnosti, splošne izobraženosti in kultiviranosti določenega področja.

Na razstavi si je mogoče iz dvorca Zgornja Polskava ogledati baročno tabernakeljsko omaro iz druge četrtine 18. stoletja, katere slonokoščeni vložki z izborom mitoloških motivov kažejo, da je bila unikatno poročno darilo. Tipična čokata omara ima na sredini pisalni del, zaprt (in pod ključem) z nagnjeno ploščo, ki odprta služi kot pisalna površina. Nedvomno je dobro služila pri vsakodnevnem vodenju poslov in zasebnem dopisovanju. Še v prvi tretjini 20. stoletja je bil dvorec v Murski Soboti razkošno opremljen. V glavnem salonu z rokokojsko poslikavo sten in stropa in še nekaterih drugih prostorih so bile na voljo za klepet in resnejše pomenke številne sedežne garniture. Na naši razstavi sta črno-zlata in zlata garnitura z bogato rezbarijo in miznima ploščama iz okrasno žilastega marmorja. V salonu dvorca Podsmreka pri Višnji gori so imeli tudi elegantno pohištveno garnituro, a ta je bila narejena v začetku 19. stoletja v bolj zadržanem empirskem slogu. Z gradu Šrajbarski turn pri Leskovcu pa si obiskovalci lahko ogledajo simbolično pomembne kose pohištva, ki so povezani z življenjem in delom znanega politika in literata, namreč Zelenčevo zibelko, pisalno mizo, stol in počivalnik. Posebej sta zanimiva v svojem času najsodobnejša stola iz ukrivljenih železnih palic in trakov.


Dr. Maja Lozar Štamcar
Muzejska svetnica
Avtorica razstave
Narodni muzej Slovenije

 

Fotografije: Nina Sotelšek, KDK, enota Mestni muzej Krško