stalna razstava Muzeja novejše zgodovine Slovenije, enota Brestanica

 

Po koncu druge svetovne vojne, leta 1945, so bila v Sloveniji ustanovljena Taborišča za prisilno delo, uradno imenovana kazenska taborišča. Vanje je oblast pod vodstvom komunistične partije pošiljala politične nasprotnike in ljudi, ki so bili obdolženi različnih političnih kazenskih deliktov. Priprtje obtoženih, ki ga je izvajala tajna policija (najprej OZNA, ki je bila leta 1946 razdeljena na civilni - UDBA in vojaški - KOS oddelek), je bilo navadno izvršeno brez sodbe in možnosti obrambe. Kazenska taborišča, januarja 1946 preimenovana v Zavode za prisilno delo, so oktobra 1946 prenehala delovati, s čimer pa kategorija kazni prisilnega dela obsojenih ni bila odpravljena; po novem so kazen prestajali v Kazensko poboljševalnih domovih (KPD). Ti so bili v Ljubljani, Mariboru, Novem mestu in Begunjah na Gorenjskem; slednjega je junija 1948 nadomestil KPD na gradu  Rajhenburg.

Pripravljalna dela za odprtje KPD za ženske so se na gradu Rajhenburg začela maja 1948. Grad so preuredili za sprejem obsojenk, obenem pa so v njegovi neposredni bližini začeli graditi stavbo za zaposlene. Kapaciteta zavoda je bila okrog 600 oseb.

KPD v Rajhenburgu so uredili z namenom, da vanj premestijo obsojenke iz KPD Begunje, ki je deloval že od 1. junija 1946. V Begunjah so kazen prestajale ženske in tudi mladoletnice, ki so bile obsojene na kazen strogega zapora in zapora nad šest mesecev. Konec leta 1947 je bilo v Begunjah zaprtih 449 obsojenk.

Zapornice iz Begunj je vlak v Rajhenburg pripeljal 30. junija 1948 ob treh zjutraj. S postaje so morale v spremstvu miličnikov in miličnic peš do gradu, kjer so jih namestili v že prej določene sobe. Pripeljali so politične zapornice, obdolžene kaznivih dejanj zoper ljudstvo in oblast, zoper splošno ljudsko premoženje in zadružno lastnino, zoper uradno dolžnost; obdolžene so bile sovražne propagande, ovaduštva, vohunstva in pobegov preko meje z elementi sovražnega dejanja. Tri četrtine je bilo političnih zapornic, ena četrtina pa kriminalk, obdolženih različnih kriminalnih dejanj. Zaradi prevelikega števila zapornic, ki so prihajale iz vse Slovenije, so bile v začetku higienske in zdravstvene razmere zelo slabe. Ker je primanjkovalo postelj, sta po dve obsojenki spali na eni postelji, nekatere celo na na tleh položenih slamaricah. Prav tako jim je primanjkovalo odej, brisač, spodnjega perila in robcev, obutve pa sploh niso imeli. Leta 1948 je bilo v KPD Rajhenburg 1.081 zapornic, od tega 756 političnih in 325 kriminalk. Konec leta jih je bilo le še 705: nekatere so bile izpuščene po prestani kazni, druge pa pogojno izpuščene, amnestirane ali premeščene.

Osnovni cilj dela z zapornicami je bila prevzgoja, predvsem prevzgoja z delom. Tako so zapornice v KPD Rajhenburg opravljale različna dela v delavnicah, zavodu in na ekonomiji. Delale so v delavnicah državnega industrijskega podjetja »Pletilka«, kjer so šivale moške hlače, srajce, tekstilne blazine ipd. V »hišni šivalnici« so šivale obleke in perilo za potrebe zavoda in tudi paznic, pogosto so krpale stara oblačila in vreče. V obrtnih delavnicah so pletle čipke, prte in preproge, iz vrbovih šib, rogoza in ličkanja so pletle košare in cekarje, šivale so copate in izdelovale embalažo za jajca. V samem zavodu so obsojenke delale v kuhinji, pekle kruh, delale v pralnici in bile tudi »redarke« – dežurne za opravljanje različnih del. Na ekonomiji so zapornice opravljale vse vrste kmetijskih del. K tem delom so poleg kmetic pošiljali tudi zapornice, ki so morale v času prestajanja kazni opravljati težka fizična dela. Obdelovale so polja in vrtove ter pridelovale hrano, redile živino, ukvarjale pa so se tudi z mlekarstvom, s sadjarstvom in z žganjekuho.

Številne zapornice iz KPD Rajhenburg so poslali na delo pri gradnji avtoceste »Bratstva in edinstva«; delale so v različnih delovnih taboriščih na Hrvaškem, postavljenih ob trasah gradbišč.

Večina sodnih procesov proti političnim zapornicam – če ne celo vsi – je bila montiranih. Zato so skoraj vse obsojenke v letih 1952 in 1953 uspele s prošnjami za pomilostitev. Pozneje je bila večina rehabilitirana in spoznana za krivo obdolžene. V Rajhenburgu je bilo zaprtih veliko znanih Slovenk, med njimi tudi Ljuba Prenner in Angela Vode.

Po izpustitvi večine političnih obsojenk so v zavodu ostale ženske, obdolžene različnih kriminalnih dejanj, tudi umorov in detomorov. Aprila 1956 je bilo v KPD Brestanica le še 230 obsojenk; julija 1956 so jih premestili v KPD Ig pri Ljubljani, ženski KPD v Brestanici pa so ukinili.

Že 4. septembra 1956 so v Brestanici odprli nov KPD, tokrat odprtega tipa za moške. V prvem zavodu odprtega tipa v Sloveniji je bilo prostora za 50 obsojencev. Bivali so v pazniški stavbi in ne v gradu, kot pred njimi ženske obsojenke. 13. januarja 1959 so KPD Brestanica ukinili kot samostojen zavod, namesto njega pa organizirali delovno naselje KPD Dob z režimom odprtega tipa. Tudi gospodarsko enoto KPD Brestanica »Ekonomija Bohor« so v celoti prenesli pod KPD Dob. Zapornikov, večinoma obsojenih na večletne kazni zaradi kriminalnih dejanj in gospodarskih prekrškov, je bilo okrog 40. Na ekonomiji so redili mlada pitana goveda do 400 kg teže. Vse delo na poljih je bilo namenjeno pridelavi krme za pitanje okrog 400 glav živine. Intenzivno so gospodarili vse do 15. julija 1963, ko so KPD Brestanica ukinili, ekonomijo pa je skupaj z živino prevzela Kmetijska zadruga Brestanica.

V gradu so 11. marca 1957 uredili taborišče za madžarske begunce, ki so po revoluciji oktobra 1956 bežali iz Madžarske. Pri urejanju gradu za begunce so sodelovali tudi obsojenci KPD. Taborišče za madžarske begunce je delovalo do 1. novembra 1957.

Po prenehanju delovanja taborišča za madžarske begunce je bila v gradu konec leta 1957 ustanovljena Sprejemna postaja Brestanica kot baza za sprejem tistih, ki so bili prijeti ob poskusu ilegalnega prehoda čez zahodno mejo.

Med njene naloge so spadali sprejem posameznikov, njihovo zaslišanje in tudi predlogi za kaznovanje za območje okrajev Maribor, Kranj, Škofja Loka in Nova Gorica.

Leto pozneje je bil za sprejem prebežnikov iz drugih republik FLRJ v gradu ustanovljen tudi Zvezni zbirni center Ministrstva za notranje zadeve FLRJ. Zvezni in republiški center sta delovala ločeno, vsak na svojem teritorialnem območju. Z možnostjo legalnih poslovnih in turističnih izhodov iz države sta postali ustanovi sredi šestdesetih let 20. stoletja odveč in sta prenehali delovati.

Sredi leta 1966 je dala Občina Krško grad v upravljanje Turističnem društvu Brestanica; to je začelo grad preurejati v muzejsko ustanovo.

 

Irena Fürst, kustosinja, avtorica razstave in vodja Enote Brestanica

Muzej novejše zgodovine Slovenije, Enota Brestanica

T: 07 620 42 18