Iva Tratnik | IGRAČE IN KOSTI

Iva Tratnik se v svoji umetniški praksi suvereno sprehaja med vizualno umetnostjo, kjer ustvarja v različnih medijih, kot so slika, risba, kolaž, skulptura, fotografija, video, instalacija, in performansom, kjer raziskuje glas, gib, masko. Vizualno in uprizoritveno povezuje tudi na razstavah, saj svoja slikarska dela pogosto postavi prostorsko, kot neke vrste scenografijo, in jih nadgradi s svetlobo in zvokom, kar omogoča gledalcu in gledalki, da jih doživljata s celim telesom in vsemi čuti. Tokratna razstava na Gradu Rajhenburg je razdeljena na dva dela, glavnina, ki vključuje slike in tekstilne kolaže, se nahaja v Veliki dvorani in je zaradi specifičnih zahtev prostora ter njegove rabe postavljena klasično, v Okrogli dvorani pa je ločeno predstavljena še prostorsko-zvočna instalacija. Vsa dela na razstavi so nastala v obdobju zadnjih 10 let, s posebnim poudarkom na najnovejših. 

Za ta dela – kot tudi za njeno slikarstvo nasploh – je značilno, da jih naseljujejo različni predmeti, rastline in živali ter njihovi fragmenti in ostanki, ki so vsak zase dokaj običajni in prepoznavni, skupaj pa tvorijo imaginarne, fantastične celote. Umetnica to napetost ustvarja tako, da motive izbira iz povsem različnih, celo nasprotujočih si okolij (naravno-umetno, organsko-industrijsko, sedanjost-preteklost), na slikah pa jih razporeja mimo vseh fizikalnih zakonov. Bodisi tako, da so prostorska razmerja med njimi (groteskno) nesorazmerna, bodisi lebdijo brez teže v nedefiniranem »prostoru«, ki je presek bolj ali manj fantastičnih krajin, ali pred ploskim ozadjem, ki je monokromno ali prekrito z različnimi vzorci. V večini primerov ti vzorci spominjajo na dekoracijo notranjih prostorov, tu in tam pa so iz tega okolja tudi dobesedno vzeti in uporabljeni za ozadje, kot na primer odeja v kolažu Klovnovo srce (2014) ali talna obloga pri Doubt is Beautiful (2011). Umetnica vzorce uporablja za ustvarjanje sinestetične razsežnosti svojih del, za spodbujanje določenih občutkov in zaznav, kot je denimo tiho plahutanje, ki se izvija iz mehkih tkanin na krilih ogromne vešče, ali enakomeren utrip, ki ga širi kockast črno-rdeč vzorec v ozadju srca na kolažih, pa škrtajoče gomazenje množice hroščev ali šelestenje travnatih bilk, ki ga zaslišimo ob slikah. 

Fantastični svetovi, ki se porajajo skozi ta proces, gledalca in gledalko prevzamejo ter ju potegnejo vase. Ne le zato, ker se ob velikem formatu nosilca in gigantskih razsežnostih upodobljenih motivov čutita majhna in izgubljena, pač pa tudi zato, ker se ne moreta z ničemer identificirati. Na teh delih se namreč nikjer ne pojavi človeška figura in če že, je v primerjavi z drugimi motivi miniaturna ali pa ob njihovi polnokrvnosti deluje kot breztelesna prikazen. To pomeni, da človek v tem fantastičnem svetu ne obstaja kot subjekt, ki bi ga strukturiral in osmišljal, pač pa je v njem prisoten le prek svojih ostankov – delov okostja ali stvari, ki jih je nekoč proizvajal in uporabljal – kot stvar med stvarmi. Kar nas napelje na misel, da je fantastičen svet, ki ga prikazujejo slike, pravzaprav nekakšno postčloveško občestvo, kjer se črvi objemajo s figuricami, hrošči menjajo bisere za ličinke, v žarnicah pa odsevajo lobanje izumrlih ptic.

S tem, ko umetnica upodablja fantastičen svet, kjer človeka ni (več), na subtilen in nevsiljiv način, nemara celo nehote, podaja kritiko resničnega sveta, v katerem živimo. V zadnjem času je namreč ob globalnih podnebnih spremembah, razpadanju ekosistemov, izumiranju vrst, pomanjkanju čiste vode, nepreglednih kupih smeti in novih virusih postalo povsem jasno, da prevladujoči kapitalistični sistem kratko malo ni vzdržen in počasi, a zanesljivo pelje v pogubo. Projekcije prihodnosti, ki izhajajo iz obstoječih premis, niso obetavne in zahteve po radikalnih spremembah se vrstijo. Če jih ne bomo uspeli uresničiti, ne bo konec sveta, pač pa samo človeka. In eno od najbolj nedvoumnih sporočil slikarstva Ive Tratnik je, da bo tudi brez nas življenje na svetu obstalo in se razvijalo dalje, nemara še bolje, močneje, hitreje...

Iva Tratnik (1980, Celje) je leta 2012 magistrirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, smer slikarstvo. Na področju vizualne umetnosti raziskuje različne umetniške prakse, med njimi tekstilne kolaže, oljna in akrilna platna, skulpturo, risbo, inštalacije in site-specific intervencije. Vzporedno se ukvarja s performansom, kjer deluje samostojno ali v začasnih kolektivih, ki se oblikujejo skozi sodelovanja s celjskimi umetniki Simonom Macuhom, Andrejo Džakušič in Keiko Miyazaki. Med 2016 in 2018 je s skupino Cirkulacija2 iz Ljubljane in gostoma Mikeom Hentzom ter Johnom Duncanom sodelovala na umetniških dogodkih/koncertih, kjer je eksperimentirala z glasom. Od leta 2017 sodeluje z ljubljansko umetniško skupino Hupa Brajdič. Živi in dela v Celju in Ljubljani.

Besedilo: Mojca Grmek

Kustosinji: Mojca Grmek in Nina Sotelšek

Fotografije: Tomaž Grdin

Video reportažo o razstavi Ive Tratnik je naredil umetnostni kritik Aljoša Abrahamsberg.

https://www.youtube.com/watch?v=4vW9YXkquAM