Dogodki

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana Kulturnega doma Krško v primeru slabega vremena)

Brezplačne vstopnice

Število vstopnic je omejeno, obiskovalke_ce vljudno naprošamo za predhodno najavo ali predhoden prevzem vstopnic.

Prodajno mesto: recepcija gradu Rajhenburg / T: (07) 620 42 16

Zasedba:

Domen Cizej – bobni

Dejan Hudoklin – bas kitara

Lenart Rožman – saksofon

Opis:

Dejan, Domen in Lenart so se spoznali na študiju jazz glasbe na Nizozemskem. V preteklih letih so tako doma kot v tujini že igrali drug z drugim in si v različnih zasedbah nabirali izkušnje. Tokratni koncert pa bo prvi, v katerem bodo nastopili vsi skupaj ter se predstavili z avtorsko glasbo in jazz standardi.

Soorganizacija: LIJAmedia, JSKD OI Krško in Kulturni dom Krško

Koncert je del spremljevalnega programa Poletne delavnice animiranega filma

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

Bog obstaja, ime ji je Petrunija 

Gospod postoi, imeto i’ e Petrunija

Teona Strugar Mitevska / Severna Makedonija, Slovenija, Francija, Belgija, Hrvaška / 2019 / 100 min / makedonščina

režija Teona Strugar Mitevska, scenarij Elma Tataragić, Teona Strugar Mitevska, fotografija Virginie Saint-Martin, montaža Marie-Hélène Dozo, glasba Olivier Samouillan, scenografija Vuk Mitevski, kostumografija Monika Lorber, producentka Labina Mitevska, produkcija Sisters and Brother Mitevski, koproducenti Danijel Hočevar, Sebastien Delloye, Zdenka Gold, Marie Dubas, Elie Meirovitz, koprodukcija Vertigo, Entre Chien et Loup, Spiritus Movens, Deuxième Ligne Films, EZ Films, igrajo Zorica Nuševa, Labina Mitevska, Simeon Moni Damevski, Suad Begovski, Stefan Vujisić, Violeta Šapkovska, distribucija Vertigo

festivali, nagrade Berlinale 2019 (nagrada ekumenske žirije, nagrada združenja nemških umetniških kinematografov); nagrada LUX; Motovun (nagrada FIPRESCI); Pulj (zlata arena za režijo v kategoriji manjšinska produkcija); Hercegnovi (nagrada za najboljši film); FSF Portorož (vesna za najboljšo manjšinsko koprodukcijo, nagrada Art kino mreže Slovenije); Sevilla (najboljša igralka); Dnevi avtorjev Benetke; Sarajevo; Zagreb; Liffe

Film, posnet po dogodku, ki je pred leti vznemiril malo makedonsko skupnost, je univerzalna in nadvse aktualna zgodba o uporu proti patriarhalni družbi. Dobitnik nagrade LUX in nagrade Art kino mreže Slovenije.

zgodba

V Štipu, malem makedonskem mestu, lokalni duhovnik vsako leto januarja vrže v reko leseni križ, za katerim se požene množica moških. Tistega, ki ga ujame, bosta vse leto spremljala sreča in uspeh. Tokrat za križem skoči tudi Petrunija in se že naslednji trenutek dvigne iz vode s trofejo v roki. Moški so besni: kako si drzne v njihovem ritualu sodelovati ženska? Vse mesto je na nogah, a Petrunija se ne da: dobila je svoj križ in ne bo se mu odrekla.

iz prve roke

»Vsak januar, na praznik bogojavljenja, se v ortodoksnem svetu vzhodne Evrope odvija obred metanja križa. Leta 2014 je v Štipu, na vzhodu Makedonije, križ ujela ženska. Prebivalci in verski velikaši so bili ogorčeni, saj ženskam ni dovoljeno sodelovati pri dogodku. Hoteli so ji vzeti križ, a se ni vdala. Naslednjega dne je dala intervju lokalni postaji, v katerem je spodbujala ženske, naj v prihodnje tudi one skačejo za križem. Ljudje so jo označili za ‘noro’, ‘moteno’, ‘težavno’. /…/ Nazadnje so ji križ vzeli in ženskam uradno prepovedali sodelovanje. Dogodek je v meni vzbudil bes. /…/ Če bi se zgodba, ki govori o rušenju steklenega stropa, dogajala v pisarni, bi bile stvari nazornejše, z umestitvijo v tradicionalno okolje majhnega makedonskega mesta pa vse skupaj postane bolj kompleksno. Petrunija se kot simbol sodobnosti postavi nasproti dvema ustanovama, cerkvi in državi. Pred njima je brez moči, a morda jo bo rešila izobrazba. Nimam odgovora na vprašanje, kako najti ravnovesje med tradicijo in sodobnostjo ali kakšno vlogo bo imela tradicija v prihodnosti. Zanima me predvsem, kako je mogoče tradicijo prilagoditi, da bi vanjo bolj enakovredno vključili drugi spol. /…/ Petrunija predstavlja vse, kar sem sama vedno želela biti – in kar sem morda na neki način tudi postala.«– Teona Strugar Mitevska

portret avtorice

Teona Strugar Mitevska, rojena leta 1974 v Skopju, je v svet filma vstopila kot otroška igralka. Šolala se je za slikarko in grafično oblikovalko, kasneje pa študirala film na newyorški Tisch School of Arts. Leta 2001 je posnela kratkometražec Veta, nagrajen s posebno omembo žirije na Berlinalu, leta 2004 pa je v tekmovalnem delu festivala v Rotterdamu premiero doživel njen celovečerni prvenec Kako sem ubil svetnika (Kako ubiv svetec). Sledili so filmi Sem iz Titovega Velesa (Jas sum od Titov Veles, 2007), ki je bil nagrajen s posebno nagrado žirije v Sarajevu, Ženska, ki si je otrla solze (The Woman Who Brushed Off Her Tears), premierno prikazana leta 2012 na festivalu v Berlinu, in Dan brez imena (Koga denot nemaše ime, 2017), prav tako premierno predvajan v Berlinu. Teona je z bratom Vukom in sestro Labino soustanoviteljica produkcijske hiše Sestri in brat Mitevski.

kritike

»/…/ ostra satira o oblasti, spremembi in mestu ženske v patriarhalnem svetu. /…/ Režiserka nikoli ne izpusti priložnosti, da bi v premisi našla trpko komedijo. Naj nas Petrunijin položaj spravlja v še takšen bes, bi obnašanje, s katerim se mora soočiti (moški, ki razglašajo svojo nadvlado, medtem ko se derejo kot kakšni užaljeni pamži), lahko delovalo farsično, če ne bi bilo tako resnično. Petrunija skrbno vzdržuje to idealno ravnovesje /…/. To ni le zanimiva zgodba o ženski, ki izzove patriarhalno cerkev in državo, pač pa film, ki inteligentno in strastno obsodi široko sprejeto podrejanje vseh vrst.«– Sarah Ward, Screen Daily

»/…/ Teona Strugar Mitevska se še zdaleč ne zadovolji s suhoparno antropologijo in sociologijo, ki bi film in gledalce vzela za talce, pač pa prinaša kompleksno pripoved, ki se poigrava z različnimi ravnmi analize, da bi nam ponudila bogato meditacijo o sreči in srečnih naključjih. In mimogrede ustvari enega najlepših ženskih likov, kar smo jih videli v dolgem času /…/.«– Baptiste Roux, Positif

»Bog obstaja, ime ji je Petrunija je slikovita feministična satira. /…/ Prvi film Teone Strugar Mitevske v tekmovalnem delu Berlinala se je izkazal za ljubljenca občinstva, kar sploh ne preseneča glede na sijajni nastop Zorice Nuševe v vlogi ženske, ki se upre patriarhalnim cerkvenim avtoritetam. /…/ Čeprav scenarij /…/ morda ni najbolj subtilen, pa vendarle uspe najti pravo ravnovesje med napeto melodramo in globoko občuteno, jedko satiro. /…/ To je film neverjetne strasti in energije, kar gre pripisati predvsem Petrunijini živopisni karakterizaciji. Zorica Nuševa s svojim očarljivim, a nikoli sentimentalnim nastopom zlahka pridobi gledalčeve simpatije. Njena niansirana igra razkriva tako Petrunijino prirojeno inteligenco kot njeno postopno transformacijo /…/.«– Geoff Andrew, Sight & Sound

»/…/ odkritje. /…/ filmi Teone Strugar Mitevske pričajo o rojstvu nove generacije ženskih cineastk.«– Michel Ciment, Positif

»Makedonska režiserka se vrača v Berlin s filmom, ki se na mojstrski način – in s pridihom panka – spopade s tradicijo in patriarhatom.«– Vladan Petković, Cineuropa

»Film, ki groteskno pripoveduje o sodobni emancipaciji, je socialno delo, prežeto z elementi črnega humorja in komedije, v katerem je v središče dogajanja postavljena prav ženska stvarnost v sodobni družbi. Prepričljiva zgodba, ki iz male Makedonije s pomočjo izkušene režijske roke gleda na velike univerzalne teme /…/.«– Ivana Godnik, Primorski dnevnik

»Teona Strugar Mitevska prinaša navdahnjen prikaz avtorske vizije filma. Režiserka, ki prek lika Petrunije – svoje ‘svetnice’, ‘Ivane Orleanske’ – postavi pod vprašaj ‘spol boga’ in osvetli ‘pomen spola’, preizprašuje položaj žensk v sodobni družbi in njihove (še vedno) ogrožene pravice /…/ – in to ne nujno znotraj religije ali Balkana /…/. Zgodba, ki z veliko simbolike in nadihom romunskega filma razkriva številne stereotipe in nesmisle ter spodbuja razpravo, je morda res lokalna, a deluje globalno.«– Marko Njegić

»/…/ čudoviti poklon še vedno neizbojevanemu boju za enakopravnost spolov.«– Denis Valič, Radio Slovenija

»Junakinjo močni notranji občutek za pravičnost žene v tihi, a vztrajni upor proti na videz svetim pravilom in nepremakljivim strukturam moči. Njen boj je danes več kot aktualen. Izvrstno igro glavne protagonistke in močno zgodbo s ščepcem satiričnega humorja podpira ikonična in hkrati ironična vizualna podoba.«– utemeljitev nagrade Art kino mreže Slovenije, FSF Portorož

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana Kulturnega doma Krško v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 18 € v predprodaji (od 20. 7. do 7. 8.), 20 € v redni prodaji

Število vstopnic je omejeno, potrebna je predhodna rezervacija.

Prodajno mesto: recepcija gradu Rajhenburg / T: (07) 620 42 16

Spoštovani!

Vstopnice za koncert so trenutno razprodane. 

Omejeno število morebitnih dodatnih vstopnic bo na voljo le v primeru spremembe lokacije koncerta, do katere bi lahko privedla slaba oziroma negotova vremenska napoved. O vseh morebitnih spremembah vas bomo pravočasno obvestili.

Hvala za razumevanje.

V letu 2020 Hamo & Tribute 2 Love pripravljajo sklop malce posebnih koncertov imenovanih Iz4Kani. Odklopili so elektriko, pospravili vse glasne aparate in pred vas stopajo brez vseh ojačevalnikov vonja, okusa in zvoka.

Zasedba Hamo & Tribute 2 Love emocije, strasti in nežna iskanja lubezni vpleta v večno glasbo klasičnega rocka, bluesa, soula in funka.

Doslej so izdali štiri albume: ploščo 4K so izdali lani, ploščo 3P so izdali leta 2017, ploščo Pol/Pol S leta 2015, prvo ploščo, naslovljeno “2″, pa aprila 2013. Albumi izhajajo v vinilnih in digitalnih različicah. Na njih je združenih več uspešnic, med katerimi izstopajo Vreme za lubezen, Telo, Zabluzu, Gospa Magister, Greva še mal dlje, Dejva bit čist bliz, transgeneracijski hit Rožice, Vija Vaja Ven, Gremo se igrat boga, Do you believe in love…

Hamo & Tribute 2 Love koncertirajo na klubskih in festivalskih odrih; med odmevnejšimi nastopi so serija (razprodanih) koncertov v Kinu Šiška, “matičnem” ljubljanskem rokenrol klubu Orto Bar, v City Teatru, ter nastopi na velikih odrih Rock Otočca, Lenta, Cankarjevega doma, Škisove tržnice, Majskih iger in poletnih festivalih v vseh kotih domovine. Osvojili so tudi že publiko na največjem evropskem motorističnem festivalu (Harley Davidson) v Beljaku (Avstrija) ter v kultnem zagrebškem (Hrvaška) jazz in blues klubu Purgeraj…

Njihovi klubski in velikoodrski nastopi vejajo za pravo glasbeno poslastico, trdno v ritmu in fluidno v muzikalni improvizaciji. V ozadju njihove glasbe odzvanja reminiscenca bluesovskih korenin. Vrsta avtorskih skladb učinkuje kot prosto plavajoči glasbeni arhiv, ki sega vse do 40. in 50. let 20. stoletja in v katerem lahko poslušalci – tudi tisti, ki (še) niso poznavalci glasbene zgodovine – odkrivajo temeljne glasbene vzorce, na katerih sloni sodobna glasba.

Skladbe, četudi mestoma popevkarske in izjemno “nalezljive”, se tako popolnoma zlivajo z blues-rokovskim izročilom; so točke, na katerih je zasedba Hamo & Tribute 2 Love našla intenziven stik z aktualno slovensko publiko in njenim vsakdanom.

Člani

Matevž Hamo Šalehar – pevec, kitarist, vodja in spiritus agens skupine,

Martin Janežič Buco – bobni, tolkala,

Denis Horvat Duki – klaviature,

Peter Dekleva – kitara,

Uroš Škerl Kramberger Hipi – bas kitara,

*Uroš Primožič Spretan (do februarja 2017) – kitara,

***Jani Baš Praslovan (emeritus) – ustanovni član, klaviaturist, soavtor uspešnic s plošče 2.

Foto: Jani Ugrin

prenovljena stalna razstava na gradu Rajhenburg

Primož Kozmos: Odličja

Ogled je možen vsak dan od torka do nedelje od 10. do 18. ure 

(od 1. julija do 31. avgusta ob petkih in sobotah podaljšan odpiralni čas do 20. ure)

V Kulturnem domu Krško, enota Grad Rajhenburg ponovno odpiramo razstavo najpomembnejših odličij Primoža Kozmusa najboljšega slovenskega atleta vseh časov in enega najuspešnejših športnikov v športni zgodovini Slovenije.

Po zaključku športne poti Primož Kozmus aktivno deluje tudi v svojem lokalnem okolju, kjer z vzpostavitvijo Atletskega centra za mete na Senovem, delovanjem Hostla Kozmus in organizacijo letnega brežiškega teka uspešno povezuje svoje športno ime s športno in turistično ponudbo rodnega Posavja.

Povzetek biografije:

Svoj prvi državni rekord v članski kategoriji je Primož Kozmus postavil leta 2000, ko je kot eden najmlajših udeležencev v svoji disciplini nastopil tudi na olimpijskih igrah (OI) v Sydneyju. Z državnim rekordom 81,21 metra in 5. mestom na svetovnem prvenstvu v Parizu leta 2003 se je dokončno umestil med najboljše metalce kladiva na svetu. V olimpijskem letu 2004 je v Atenah s 5. mestom dosegel največji uspeh v zgodovini slovenskih metalcev in do tedaj najboljši dosežek slovenskih metalcev na OI.

Prelomnico v karieri je za Primoža Kozmusa pomenilo leto 2007. Državni rekord je izboljšal na 82,30 metra in z naslovom podprvaka na svetovnem prvenstvu v Osaki osvojil svojo prvo medaljo na velikih tekmovanjih.

Vrhunec kariere je dosegel v letu 2008, ki se je začelo z zmagami na domačih in mednarodnih tekmah, končalo pa z zlato kolajno na olimpijskih igrah v Pekingu, edino slovensko zlato kolajno na OI tega leta, in vnovičnim naslovom slovenskega športnika leta, ter najprestižnejšo nagrado v slovenskem športu – Bloudkovo nagrado.

Leta 2009 je potrdil svoj primat na svetovnem atletskem prizorišču z osvajanjem prvega mesta na svetovnem prvenstvu v Berlinu, kar je bila prva slovenska zlata medalja v atletiki na svetovnih prvenstvih. Sezono je končal z novim državnim rekordom 82,58 metra.

Po tekmovalnem premoru leta 2010 se je leto pozneje uspešno vrnil na tekmovalna prizorišča in na svetovnem prvenstvu v Daeguju osvojil bronasto medaljo, s čimer je dopolnil svojo zbirko medalj s svetovnih prvenstev.

Na svojih četrtih olimpijskih igrah leta 2012 se je znova zavihtel na zmagovalni oder in postal olimpijski podprvak.

S serijskim pobiranjem atletskih lovorik je kar devetkrat osvojil naziv najboljšega slovenskega atleta, Atletska zveza Slovenije pa ga je za njegove izjemne dosežke leta 2015, ko je po 21 letih sklenil svojo bogato športno pot, sprejela v družino častnih članov krovne slovenske atletske organizacije.

Na odprtju razstave se bo z »nebeškim metalcem«, kot ga je po zmagi na Olimpijskih igrah v Pekingu poimenoval novinar Vito Divac, pogovarjal eden najbolj znanih slovenskih športnih novinarjev in dolgoletni spremljevalce športne poti Primoža Kozmusa, Andrej Stare.

Kustosinja razstave: dr. Helena Rožman

Stalna razstava: Trapisti v Rajhenburgu

Ogled je možen vsak dan od torka do nedelje od 10. do 18. ure* na Gradu Rajhenburg

V obnovljenem gradu Rajhenburg v Brestanici, je Muzej novejše zgodovine Slovenije z enoto Brestanica odprl novo stalno razstavo Trapisti v Rajhenburgu. Razstavo, ki je bila odprta 19. aprila 2013 je slavnostno odprl celjski škof msgr. dr. Stanislav Lipovšek.

Samostan Marije Rešiteljice v Rajhenburgu je bil edini samostan reda trapistov v Sloveniji. Prvo razstavo o življenju in delu tega reda pri nas smo na gradu odprli že septembra 1993. Zaradi celovite obnove gradu smo jo odstranili in novo postavljena razstava vsebuje številne nove muzejske eksponate, ki smo jih dobili od številnih darovalcev v času do sedaj.

Red trapistov je bil ustanovljen v Franciji 1664. To je red reformiranih cistercijanov, ki ga je 1664 ustanovil opat Rance. Doživeli so burna zgodovinska obdobja, tudi izgon iz Francije.  Po padcu Napoleona so se vrnili in formirali več novih samostanov. Med njimi tudi samostan Dumb v bližini Lyona.  Ta ni imel dovoljenja za delovanje, zato ga je francoska oblast 1880. razpustila. Menihi tega samostana so iskali nov dom. Prišli so v Rajhenburg in od barona Christiana Esebecka kupili grad. Denar za nakup gradu in obsežnih posesti je dal brat Gabriel Giraud, ki ga  lahko opravičeno imenujemo ustanovitelj samostana.

Trapisti so znani kot strog kontemplativen red. Molitev, delo, pokora, premišljevanje in učenje so sestavljali njihov sedemnajsturni delovni dan. Začeli so ga že ob enih ali dveh zjutraj z molitvijo. Dnevno so posvetili molitvi več kot šest ur. Opat je bil oče samostana, menihi pa njegovi otroci. Oblečeni so bili v meniška oblačila, patri v bela in bratje v rjava. Cel dan so bili skupaj kot družina, a se med seboj niso smeli pogovarjati. Za sporazumevanje so uporabljali znakovno govorico. Bili so strogi vegetarijanci in niso jedli niti jajc niti rib. To je bilo dovoljeno le mladim gojencem in starejšim članom družine. V samostanu so izdelovali odličen sir Trapist, ki so ga smeli uživati, a le v času, ko niso imeli posta.

Trapisti so se držali reka ORA ET LABORA, moli in delaj. Molitev je bila njihovo osnovno opravilo, a pomembno je bilo tudi delo, saj so jim pravila meniškega življenja narekovala, da vse, kar potrebujejo za svoje življenje, naredijo sami. Ukvarjali so se z različnimi vejami gospodarstva. Obdelovali so obsežna posestva, prinesli nove kulture in strojni način obdelovanja zemlje. Že leta 1929 so kupili traktor, ki je bil prvi v Posavju in leto dni pozneje kombajn, s katerim so želi žito. Zgradili so velike hleve, redili krave, konje, prašiče in kokoši. Meso in mesne izdelke so v večini prodajali. Ukvarjali so se z vinogradništvom, pridelovali vino in izdelovali tudi peneče vino. Prvi so začeli škropiti vinsko trto proti peronospori z raztopino modre galice. Nasadili so veliko sadnega drevja, ukvarjali so se s čebelarstvom, vrtnarstvom, cvetličarstvom in imeli so nasade zdravilnih rož. Imeli so tudi vse vrste obrtnih delavnic, kjer so delali izdelke zase, za plačilo krajanom in tudi za prodajo.

Že 1896 so začeli z industrijsko proizvodnjo čokolade, čokoladnih izdelkov in likerjev. V novozgrajenih stavbah so postavili stroje, ki so jih pripeljali iz Francije in začeli s proizvodnjo. Za pogon strojev so najprej uporabljali bencinski motor, a ker je bila ta energija draga, so že 1896 na potoku Brestanica zgradili lastno hidroelektrarno. To je bila prva tovrstna elektrarna na enosmerni električni tok na Spodnjem Štajerskem. Elektriko so napeljali v tovarno, v grad in hleve. Istočasno so se povezali s svetom s telefonom. Njihovi izdelki so bili zelo kvalitetni in jih je kupoval tudi cesarski dvor z Dunaja. Cesar Franc Jožef je trapistom podelil za njihove izdelke naziv IMPERIAL, ki je postal blagovna znamka in leva kot zaščitni znak njihovih proizvodov. Leta 1912 so dobili od cesarja tudi priznanje za kvaliteto izdelkov. Trapisti so delali različne čokolade, čokoladne bonbone in tri vrste likerjev, ki so jih prodajali po vsej Evropi. Imeli so tudi svojo tiskarno, kjer so tiskali knjige, brošure, razglednice, ovitke za čokolade in nalepke za likerje.

Aprila 1941 so grad zasedli Nemci in v njem uredili preselitveno taborišče za izgon Slovencev. Ob njihovem prihodu je bilo v samostanu 90 menihov. 35 so jih Nemci avgusta 1941 izgnali v takratno Hrvaško, kjer so dobili zatočišče v samostanu trapistov Marija Zvezda v Banja Luki. Del menihov je ob prihodu Nemcev samostan zapustilo, del pa so jih Nemci obdržali, da so delali na poljih, v vinogradih, v hlevih in da so delali čokolado in likerje, dokler so imeli surovine. Po končani vojni so se izgnani menihi vrnili, a leta 1947 je bil grad Rajhenburg nacionaliziran in red menihov trapistov razpuščen.

Trapisti so bili  pomemben gospodarski dejavnik na našem področju. Kljub skromnem življenju in odmaknjenosti od vsega posvetnega, so bili zelo napredni in v svoje delo so vnašali novosti. S tem so prinesli k nam velik napredek in njihov vpliv je bilo čutiti na vseh področjih gospodarskega delovanja. Bogata je njihova dediščina, kar je razvidno tudi v razstavi, ki je na ogled.

Prisrčno vabljeni!

Irena Fürst, avtorica razstave

T: 07 620 42 18

Koncert iz cikla Poletje na gradu Rajhenburg 2020

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana Kulturnega doma Krško v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 8 € v predprodaji, 10 € na dan koncerta

Število vstopnic je omejeno, potrebna je predhodna rezervacija.

Prodajno mesto: recepcija gradu Rajhenburg / T: (07) 620 42 16

Spoštovani!

Zaradi negotovih vremenskih razmer je nocojšnji koncert prestavljen v Veliko dvorano Kulturnega doma Krško. 

Prosimo za razumevanje

Skupina The Oakleys se je prvič združila lani, in sicer za potrebe diplomskega koncerta pevke Anje Hrastovšek. Mlado, a vendarle precej izkušeno glasbeno zasedbo, sestavljajo sami izvrstni glasbeniki. Pevka Anja Hrastovšek je pred kratkim diplomirala na deželnem Konservatoriju za glasbo v Celovcu in je dolgoletna članica a capella zasedbe Jazzva, ki je lani Slovenijo zastopala tudi na Evrovizijskem zboru leta in zasedla 3. mesto, pred kratkim pa izdala tudi svoj prvi album. 

Žiga in Peter Smrdel ter Nejc Škofic pa so vsi tudi del zasedbe WCKD Nation, ki vse uspešneje nastopa tako doma kot v tujini. Vse štiri lahko slišimo še v številnih drugih glasbenih zasedbah.

Skupaj igrajo avtorsko glasbo in svojevrstne priredbe legendarnih jazz standardov.

Zasedba:

Anja Hrastovšek - vokal

Nejc Škofic - klavir

Peter Smrdel - kontrabas

Žiga Smrdel - bobni

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

La Belle Époque

komična romantična drama

Nicolas Bedos / Francija, Belgija / 2019 / 115 min

Scenarij: Nicolas Bedos

Režija: Nicolas Bedos

Igrajo: Daniel Auteuil, Guillaume Canet, Doria Tillier, Fanny Ardant, Pierre Arditi

o filmu

Francoski filmski zvezdnik Daniel Auteuil igra Victorja, moškega v 60. letih, katerega poroka z Marianne (Fanny Ardant) je na veliki preizkušnji. Kmalu sreča Antoina (Guillaume Canet), lastnika podjetja, ki ljudem omogoča izvedbo različice "potovanja skozi čas". Tako obišče prizorišče, v katerem podjetje ponuja svojim strankam priložnost, da se potopijo nazaj v dobo po njihovi izbiri. Victor se odločil podoživeti najbolj nepozaben teden svojega življenja - tistega, ko je pred 40 leti spoznal svojo veliko ljubezen. Film je bil premierno prikazan na filmskem festivalu v Cannesu leta 2019.

En krompir, tri države: Okupacijske meje na Dolenjskem 1941–1945

strokovno vodstvo 

sobota, 8. 8., ob 17. uri / grad Rajhenburg  

Na strokovnem vodstvu nam bo izr. prof. dr. Bojan Balkovec predstavil potek in izsledke triletnega raziskovalnega projekta Napravite mi to deželo nemško … italijansko … madžarsko … hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva., ki ga je med leti 2018 in 2020 izvajala ekipa zgodovinarjev in geografov z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani; kot zunanji partner sodeluje tudi Inštitut za narodnostna vprašanja. Projekt financira ARRS.     

V razstavo, ki bo v okrogli dvorani gradu Rajhenburg na ogled še do 16. avgusta 2020, so vključeni tudi predmeti in arhivsko gradivo Dolenjskega muzeja Novo mesto.    

Delo raziskovalne ekipe in dosežke raziskave lahko spremljate na https://www.facebook.com/OkupacijskeMeje/.  

Javno vodstvo po razstavi bo potekalo v skladu z navodili in priporočili Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Vljudno naprošamo za predhodno najavo vaše udeležbe.

Koncert iz cikla Poletje na gradu Rajhenburg 2020

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 6 €

Število vstopnic je omejeno, potrebna je predhodna rezervacija.

Prodajno mesto: recepcija gradu Rajhenburg / T: (07) 620 42 16

Edinstven zvok in karizmatična glasba. Glasba za dušo. Mednarodna naveza med Avstralko iz Melbourna Yani Pearl in Primorcem Martinom Martisom ustvarja nov, a hkrati znan in privlačen stil. Razvila sta svojevrsten zvok, ki se prepleta s folk glasbo. Začutiti je keltske korenine, vse skupaj pa je obarvano z glasbami sveta.

Yani Pearl je pevka in skladateljica, ki prihaja iz Avstralije in iz svojih škotskih korenin črpa keltski izraz. Je tudi pisateljica. Njen glas in besedila prenašajo odkrit in oseben pogled na življenje in pot, po kateri hodi.

Martin Martis je multiinstrumentalist, skladatelj, producent in zvočni inženir. Igral je v številnih zasedbah in projektih po svetu in doma, sodeloval z različnimi glasbenimi, plesnimi in gledališkimi skupinami. Mojster improvizacije ustvarja orkestrske skladbe z nepričakovanimi kombinacijami instrumentov in snema lastna žanrske solo skladbe. 

www.yandm.rocks

www.youtube.com/watch?v=892juyU-oj4

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

ŠIVI

Šavovi

Miroslav Terzić / Srbija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Slovenija / 2019 / 98 min / srbščina

igrajo Snežana Bogdanović, Marko Baćović, Jovana Stojiljković, Vesna Trivalić, Dragana Varagić, Pavle Čemerikić, distribucija Cinemania group

Ana je prepričana, da je bil njen novorojenček, ki so ga pred osemnajstimi leti razglasili za mrtvega, v resnici ukraden in prodan za posvojitev. Nova sled ji vzbudi upanje, da ga bo končno našla, in poda se v neusmiljen boj s policijo, bolnišnično birokracijo in celo lastno družino, odločena, da bo naposled izvedela resnico.

Film, posnet po enem največjih škandalov v sodobni Srbiji, je bil premierno prikazan na Berlinalu, kjer je navdušil občinstvo in osvojil nagrado Europa Cinemas Label, ogledali pa smo si ga lahko tudi v Liffovi sekciji Perspektive.

iz prve roke

»Leta 2001 sem prvič postal oče. Nekaj mesecev pred tem najpomembnejšim dogodkom v svojem življenju sem slišal zgodbo o kraji novorojenčkov iz porodnišnic. O njihovi prodaji, lažnih smrtih. O prevaranih materah in uničenih družinah. Dogodek, ki me je čakal, je v meni vzbujal strah, in to ne le tisti primarni strah, češ, ali bo vse v redu, pač pa me je začelo skrbeti, da bi se kaj takega zgodilo tudi nama. Začel sem spraševati naokoli, raziskovati in kopati, brskati po arhivih ter iskati priče. Zgodba se je kot nekakšna novica za rubriko ‘saj ni res, pa je’ samo občasno pojavila v medijih in takoj nato izginila, kot bi bila izmišljena. V arhivu dnevnega časopisa Politika sem našel nekaj deset člankov o ukradenih in prodanih otrocih. Vsi članki so bili zelo senzacionalistični in zelo, zelo žalostni. Končevali so se s tožbami mater, ki so jih v večini primerov razglasili za nore in neprištevne. Sklenil sem, da povem zgodbo o šivih. Pretrganih. Ta zgodba ima lahko srečen konec. Če uspemo premagati sistem. /…/ Hotel sem posneti triler z elementi družinske drame. Poigral sem se s formo, načinom pripovedi. Želel sem, da bi gledalec postal soudeleženec, ki bi se skupaj z našo glavno junakinjo boril proti nevidnemu sovražniku – sistemu. /…/ Več kot petsto družin poskuša najti svoje otroke. Niti enega primera še niso rešili. Dolgo sem se ukvarjal s to zgodbo in zdelo se mi je, da je čas, da jo povem.«– Miroslav Terzić