Dogodki

11. 9. 2020–8. 2. 2021

Razstavišče v zahodnem traktu, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki 

Grad Rajhenburg, Brestanica

Odprtje na gradu Rajhenburg; 18. 9. 2020, 18.00

NMSB 2020 Raziskujemo slovenske starosvetnosti

Literarni dogodek

Petek, 11. 9. 2020 ob 19. uri

Grad Rajhenburg, Brestanica

Brezplačne vstopnice

Koncert iz cikla Poletni večeri v parku

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Brezplačne vstopnice

Število vstopnic je omejeno, obiskovalke_ce vljudno naprošamo za predhodno najavo ali predhoden prevzem vstopnic.

Prodajno mesto: recepcija gradu Rajhenburg / T: (07) 620 42 16

Raclette Quartett je kvartet rogov iz Münchna, katerega člani so študenti na Hochschule für Musik und Theater München, pri prof. Johannesu Hinterholzerju. Članici sta mladi dami Caroline Messner, z Južne Tirolske in Lucie Krysatis, iz Luksemburga, člana pa Anton Doppelbauer, iz Avstrije in Jernej Cigler, iz Slovenije. 

Nastopajo tako v okviru prireditev univerze, kot tudi samostojno, na koncertih v Avstriji, Nemčiji in Italiji. V oktobru 2019 so se prvič predstavili kot komorna skupina na 11. mednarodnem tekmovanju Jan Koetsier, kjer so prejeli prvo nagrado in posebno nagrado Bavarskega radia. 

Posebnost kvarteta je v tem, da se člani med skladbami menjujejo na položajih glasov, tako da vsak kdaj igra visoki part, spet drugič podpira melodije in harmonije v nižjih legah. S tem tudi razvijajo bolj kompakten komorni zvok. Poleg klasičnih igrajo v določenih skladbah tudi glasbenemu obdobju primerne naravne rogove in Wagnertube. Ti rogu sorodni instrumenti postavljajo nove izzive članom kvarteta, prav to pa jim predstavlja še večji užitek ob odkrivanju posebnosti glasbil in muziciranju z njimi. Izvajajo glasbo vseh zvrsti, saj uživajo v raznovrstnosti stilov in učinkov glasbe.

Soorganizacija: JSKD OI Krško, Valvasorjeva knjižnica Krško, Simfonični orkester Glasbene šole Krško in Kulturni dom Krško

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

Pod belimi pečinami 

Hope Gap

William Nicholson / Velika Britanija / 2019 / 100 min / angleščina

Globoko oseben film, v katerem režiser secira zakon lastnih staršev, je čustveno silovita, a tudi nežna in humorja polna zgodba o obžalovanju, napačnih odločitvah ter o tem, da nikoli ni prepozno za nov začetek.

igrajo Annette Bening, Bill Nighy, Josh O'Connor

o filmu

Ljubeči starejši par Grace in Edward (Annette Bening in Bill Nighy) bo v drami režiserja Williama Nicholsona razvozlal številne zaplete pri ločitvi in razložil muhaste vode dolgoletne ljubezni. Grace (Bening) in Edward (Nighy) sta skupaj že 33 let. Da bi praznovala to priložnost sta povabila svojega, v Londonu živečega, sina Jamieja (Josh O’Connor), da jih obišče na domu na obali Sussexa, kjer slikovite pečine Hope Gap gledajo na odprto morje. Kljub videzu je njuna komunikacija na najnižji točki. Grace očita Edwardu premalo navdušenja nad življenjem, Edward pa se v zakonu že dolgo počutil povsem neustreznega. Prišla sta do stopnje, ko Edward zapušča Grace zaradi druge ženske. Odločitev bo povzročila nenehen nemir za vse vpletene.

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana Kulturnega doma Krško v primeru slabega vremena)

Brezplačne vstopnice

Število vstopnic je omejeno, obiskovalke_ce vljudno naprošamo za predhodno najavo ali predhoden prevzem vstopnic.

Prodajno mesto: recepcija gradu Rajhenburg / T: (07) 620 42 16

Zasedba:

Domen Cizej – bobni

Dejan Hudoklin – bas kitara

Lenart Rožman – saksofon

Opis:

Dejan, Domen in Lenart so se spoznali na študiju jazz glasbe na Nizozemskem. V preteklih letih so tako doma kot v tujini že igrali drug z drugim in si v različnih zasedbah nabirali izkušnje. Tokratni koncert pa bo prvi, v katerem bodo nastopili vsi skupaj ter se predstavili z avtorsko glasbo in jazz standardi.

Soorganizacija: LIJAmedia, JSKD OI Krško in Kulturni dom Krško

Koncert je del spremljevalnega programa Poletne delavnice animiranega filma

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

Bog obstaja, ime ji je Petrunija 

Gospod postoi, imeto i’ e Petrunija

Teona Strugar Mitevska / Severna Makedonija, Slovenija, Francija, Belgija, Hrvaška / 2019 / 100 min / makedonščina

režija Teona Strugar Mitevska, scenarij Elma Tataragić, Teona Strugar Mitevska, fotografija Virginie Saint-Martin, montaža Marie-Hélène Dozo, glasba Olivier Samouillan, scenografija Vuk Mitevski, kostumografija Monika Lorber, producentka Labina Mitevska, produkcija Sisters and Brother Mitevski, koproducenti Danijel Hočevar, Sebastien Delloye, Zdenka Gold, Marie Dubas, Elie Meirovitz, koprodukcija Vertigo, Entre Chien et Loup, Spiritus Movens, Deuxième Ligne Films, EZ Films, igrajo Zorica Nuševa, Labina Mitevska, Simeon Moni Damevski, Suad Begovski, Stefan Vujisić, Violeta Šapkovska, distribucija Vertigo

festivali, nagrade Berlinale 2019 (nagrada ekumenske žirije, nagrada združenja nemških umetniških kinematografov); nagrada LUX; Motovun (nagrada FIPRESCI); Pulj (zlata arena za režijo v kategoriji manjšinska produkcija); Hercegnovi (nagrada za najboljši film); FSF Portorož (vesna za najboljšo manjšinsko koprodukcijo, nagrada Art kino mreže Slovenije); Sevilla (najboljša igralka); Dnevi avtorjev Benetke; Sarajevo; Zagreb; Liffe

Film, posnet po dogodku, ki je pred leti vznemiril malo makedonsko skupnost, je univerzalna in nadvse aktualna zgodba o uporu proti patriarhalni družbi. Dobitnik nagrade LUX in nagrade Art kino mreže Slovenije.

zgodba

V Štipu, malem makedonskem mestu, lokalni duhovnik vsako leto januarja vrže v reko leseni križ, za katerim se požene množica moških. Tistega, ki ga ujame, bosta vse leto spremljala sreča in uspeh. Tokrat za križem skoči tudi Petrunija in se že naslednji trenutek dvigne iz vode s trofejo v roki. Moški so besni: kako si drzne v njihovem ritualu sodelovati ženska? Vse mesto je na nogah, a Petrunija se ne da: dobila je svoj križ in ne bo se mu odrekla.

iz prve roke

»Vsak januar, na praznik bogojavljenja, se v ortodoksnem svetu vzhodne Evrope odvija obred metanja križa. Leta 2014 je v Štipu, na vzhodu Makedonije, križ ujela ženska. Prebivalci in verski velikaši so bili ogorčeni, saj ženskam ni dovoljeno sodelovati pri dogodku. Hoteli so ji vzeti križ, a se ni vdala. Naslednjega dne je dala intervju lokalni postaji, v katerem je spodbujala ženske, naj v prihodnje tudi one skačejo za križem. Ljudje so jo označili za ‘noro’, ‘moteno’, ‘težavno’. /…/ Nazadnje so ji križ vzeli in ženskam uradno prepovedali sodelovanje. Dogodek je v meni vzbudil bes. /…/ Če bi se zgodba, ki govori o rušenju steklenega stropa, dogajala v pisarni, bi bile stvari nazornejše, z umestitvijo v tradicionalno okolje majhnega makedonskega mesta pa vse skupaj postane bolj kompleksno. Petrunija se kot simbol sodobnosti postavi nasproti dvema ustanovama, cerkvi in državi. Pred njima je brez moči, a morda jo bo rešila izobrazba. Nimam odgovora na vprašanje, kako najti ravnovesje med tradicijo in sodobnostjo ali kakšno vlogo bo imela tradicija v prihodnosti. Zanima me predvsem, kako je mogoče tradicijo prilagoditi, da bi vanjo bolj enakovredno vključili drugi spol. /…/ Petrunija predstavlja vse, kar sem sama vedno želela biti – in kar sem morda na neki način tudi postala.«– Teona Strugar Mitevska

portret avtorice

Teona Strugar Mitevska, rojena leta 1974 v Skopju, je v svet filma vstopila kot otroška igralka. Šolala se je za slikarko in grafično oblikovalko, kasneje pa študirala film na newyorški Tisch School of Arts. Leta 2001 je posnela kratkometražec Veta, nagrajen s posebno omembo žirije na Berlinalu, leta 2004 pa je v tekmovalnem delu festivala v Rotterdamu premiero doživel njen celovečerni prvenec Kako sem ubil svetnika (Kako ubiv svetec). Sledili so filmi Sem iz Titovega Velesa (Jas sum od Titov Veles, 2007), ki je bil nagrajen s posebno nagrado žirije v Sarajevu, Ženska, ki si je otrla solze (The Woman Who Brushed Off Her Tears), premierno prikazana leta 2012 na festivalu v Berlinu, in Dan brez imena (Koga denot nemaše ime, 2017), prav tako premierno predvajan v Berlinu. Teona je z bratom Vukom in sestro Labino soustanoviteljica produkcijske hiše Sestri in brat Mitevski.

kritike

»/…/ ostra satira o oblasti, spremembi in mestu ženske v patriarhalnem svetu. /…/ Režiserka nikoli ne izpusti priložnosti, da bi v premisi našla trpko komedijo. Naj nas Petrunijin položaj spravlja v še takšen bes, bi obnašanje, s katerim se mora soočiti (moški, ki razglašajo svojo nadvlado, medtem ko se derejo kot kakšni užaljeni pamži), lahko delovalo farsično, če ne bi bilo tako resnično. Petrunija skrbno vzdržuje to idealno ravnovesje /…/. To ni le zanimiva zgodba o ženski, ki izzove patriarhalno cerkev in državo, pač pa film, ki inteligentno in strastno obsodi široko sprejeto podrejanje vseh vrst.«– Sarah Ward, Screen Daily

»/…/ Teona Strugar Mitevska se še zdaleč ne zadovolji s suhoparno antropologijo in sociologijo, ki bi film in gledalce vzela za talce, pač pa prinaša kompleksno pripoved, ki se poigrava z različnimi ravnmi analize, da bi nam ponudila bogato meditacijo o sreči in srečnih naključjih. In mimogrede ustvari enega najlepših ženskih likov, kar smo jih videli v dolgem času /…/.«– Baptiste Roux, Positif

»Bog obstaja, ime ji je Petrunija je slikovita feministična satira. /…/ Prvi film Teone Strugar Mitevske v tekmovalnem delu Berlinala se je izkazal za ljubljenca občinstva, kar sploh ne preseneča glede na sijajni nastop Zorice Nuševe v vlogi ženske, ki se upre patriarhalnim cerkvenim avtoritetam. /…/ Čeprav scenarij /…/ morda ni najbolj subtilen, pa vendarle uspe najti pravo ravnovesje med napeto melodramo in globoko občuteno, jedko satiro. /…/ To je film neverjetne strasti in energije, kar gre pripisati predvsem Petrunijini živopisni karakterizaciji. Zorica Nuševa s svojim očarljivim, a nikoli sentimentalnim nastopom zlahka pridobi gledalčeve simpatije. Njena niansirana igra razkriva tako Petrunijino prirojeno inteligenco kot njeno postopno transformacijo /…/.«– Geoff Andrew, Sight & Sound

»/…/ odkritje. /…/ filmi Teone Strugar Mitevske pričajo o rojstvu nove generacije ženskih cineastk.«– Michel Ciment, Positif

»Makedonska režiserka se vrača v Berlin s filmom, ki se na mojstrski način – in s pridihom panka – spopade s tradicijo in patriarhatom.«– Vladan Petković, Cineuropa

»Film, ki groteskno pripoveduje o sodobni emancipaciji, je socialno delo, prežeto z elementi črnega humorja in komedije, v katerem je v središče dogajanja postavljena prav ženska stvarnost v sodobni družbi. Prepričljiva zgodba, ki iz male Makedonije s pomočjo izkušene režijske roke gleda na velike univerzalne teme /…/.«– Ivana Godnik, Primorski dnevnik

»Teona Strugar Mitevska prinaša navdahnjen prikaz avtorske vizije filma. Režiserka, ki prek lika Petrunije – svoje ‘svetnice’, ‘Ivane Orleanske’ – postavi pod vprašaj ‘spol boga’ in osvetli ‘pomen spola’, preizprašuje položaj žensk v sodobni družbi in njihove (še vedno) ogrožene pravice /…/ – in to ne nujno znotraj religije ali Balkana /…/. Zgodba, ki z veliko simbolike in nadihom romunskega filma razkriva številne stereotipe in nesmisle ter spodbuja razpravo, je morda res lokalna, a deluje globalno.«– Marko Njegić

»/…/ čudoviti poklon še vedno neizbojevanemu boju za enakopravnost spolov.«– Denis Valič, Radio Slovenija

»Junakinjo močni notranji občutek za pravičnost žene v tihi, a vztrajni upor proti na videz svetim pravilom in nepremakljivim strukturam moči. Njen boj je danes več kot aktualen. Izvrstno igro glavne protagonistke in močno zgodbo s ščepcem satiričnega humorja podpira ikonična in hkrati ironična vizualna podoba.«– utemeljitev nagrade Art kino mreže Slovenije, FSF Portorož

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana Kulturnega doma Krško v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 18 € v predprodaji (od 20. 7. do 7. 8.), 20 € v redni prodaji

Število vstopnic je omejeno, potrebna je predhodna rezervacija.

Prodajno mesto: recepcija gradu Rajhenburg / T: (07) 620 42 16

Spoštovani!

Vstopnice za koncert so trenutno razprodane. 

Omejeno število morebitnih dodatnih vstopnic bo na voljo le v primeru spremembe lokacije koncerta, do katere bi lahko privedla slaba oziroma negotova vremenska napoved. O vseh morebitnih spremembah vas bomo pravočasno obvestili.

Hvala za razumevanje.

V letu 2020 Hamo & Tribute 2 Love pripravljajo sklop malce posebnih koncertov imenovanih Iz4Kani. Odklopili so elektriko, pospravili vse glasne aparate in pred vas stopajo brez vseh ojačevalnikov vonja, okusa in zvoka.

Zasedba Hamo & Tribute 2 Love emocije, strasti in nežna iskanja lubezni vpleta v večno glasbo klasičnega rocka, bluesa, soula in funka.

Doslej so izdali štiri albume: ploščo 4K so izdali lani, ploščo 3P so izdali leta 2017, ploščo Pol/Pol S leta 2015, prvo ploščo, naslovljeno “2″, pa aprila 2013. Albumi izhajajo v vinilnih in digitalnih različicah. Na njih je združenih več uspešnic, med katerimi izstopajo Vreme za lubezen, Telo, Zabluzu, Gospa Magister, Greva še mal dlje, Dejva bit čist bliz, transgeneracijski hit Rožice, Vija Vaja Ven, Gremo se igrat boga, Do you believe in love…

Hamo & Tribute 2 Love koncertirajo na klubskih in festivalskih odrih; med odmevnejšimi nastopi so serija (razprodanih) koncertov v Kinu Šiška, “matičnem” ljubljanskem rokenrol klubu Orto Bar, v City Teatru, ter nastopi na velikih odrih Rock Otočca, Lenta, Cankarjevega doma, Škisove tržnice, Majskih iger in poletnih festivalih v vseh kotih domovine. Osvojili so tudi že publiko na največjem evropskem motorističnem festivalu (Harley Davidson) v Beljaku (Avstrija) ter v kultnem zagrebškem (Hrvaška) jazz in blues klubu Purgeraj…

Njihovi klubski in velikoodrski nastopi vejajo za pravo glasbeno poslastico, trdno v ritmu in fluidno v muzikalni improvizaciji. V ozadju njihove glasbe odzvanja reminiscenca bluesovskih korenin. Vrsta avtorskih skladb učinkuje kot prosto plavajoči glasbeni arhiv, ki sega vse do 40. in 50. let 20. stoletja in v katerem lahko poslušalci – tudi tisti, ki (še) niso poznavalci glasbene zgodovine – odkrivajo temeljne glasbene vzorce, na katerih sloni sodobna glasba.

Skladbe, četudi mestoma popevkarske in izjemno “nalezljive”, se tako popolnoma zlivajo z blues-rokovskim izročilom; so točke, na katerih je zasedba Hamo & Tribute 2 Love našla intenziven stik z aktualno slovensko publiko in njenim vsakdanom.

Člani

Matevž Hamo Šalehar – pevec, kitarist, vodja in spiritus agens skupine,

Martin Janežič Buco – bobni, tolkala,

Denis Horvat Duki – klaviature,

Peter Dekleva – kitara,

Uroš Škerl Kramberger Hipi – bas kitara,

*Uroš Primožič Spretan (do februarja 2017) – kitara,

***Jani Baš Praslovan (emeritus) – ustanovni član, klaviaturist, soavtor uspešnic s plošče 2.

Foto: Jani Ugrin

prenovljena stalna razstava na gradu Rajhenburg

Primož Kozmos: Odličja

Ogled je možen vsak dan od torka do nedelje od 10. do 18. ure 

(od 1. julija do 31. avgusta ob petkih in sobotah podaljšan odpiralni čas do 20. ure)

V Kulturnem domu Krško, enota Grad Rajhenburg ponovno odpiramo razstavo najpomembnejših odličij Primoža Kozmusa najboljšega slovenskega atleta vseh časov in enega najuspešnejših športnikov v športni zgodovini Slovenije.

Po zaključku športne poti Primož Kozmus aktivno deluje tudi v svojem lokalnem okolju, kjer z vzpostavitvijo Atletskega centra za mete na Senovem, delovanjem Hostla Kozmus in organizacijo letnega brežiškega teka uspešno povezuje svoje športno ime s športno in turistično ponudbo rodnega Posavja.

Povzetek biografije:

Svoj prvi državni rekord v članski kategoriji je Primož Kozmus postavil leta 2000, ko je kot eden najmlajših udeležencev v svoji disciplini nastopil tudi na olimpijskih igrah (OI) v Sydneyju. Z državnim rekordom 81,21 metra in 5. mestom na svetovnem prvenstvu v Parizu leta 2003 se je dokončno umestil med najboljše metalce kladiva na svetu. V olimpijskem letu 2004 je v Atenah s 5. mestom dosegel največji uspeh v zgodovini slovenskih metalcev in do tedaj najboljši dosežek slovenskih metalcev na OI.

Prelomnico v karieri je za Primoža Kozmusa pomenilo leto 2007. Državni rekord je izboljšal na 82,30 metra in z naslovom podprvaka na svetovnem prvenstvu v Osaki osvojil svojo prvo medaljo na velikih tekmovanjih.

Vrhunec kariere je dosegel v letu 2008, ki se je začelo z zmagami na domačih in mednarodnih tekmah, končalo pa z zlato kolajno na olimpijskih igrah v Pekingu, edino slovensko zlato kolajno na OI tega leta, in vnovičnim naslovom slovenskega športnika leta, ter najprestižnejšo nagrado v slovenskem športu – Bloudkovo nagrado.

Leta 2009 je potrdil svoj primat na svetovnem atletskem prizorišču z osvajanjem prvega mesta na svetovnem prvenstvu v Berlinu, kar je bila prva slovenska zlata medalja v atletiki na svetovnih prvenstvih. Sezono je končal z novim državnim rekordom 82,58 metra.

Po tekmovalnem premoru leta 2010 se je leto pozneje uspešno vrnil na tekmovalna prizorišča in na svetovnem prvenstvu v Daeguju osvojil bronasto medaljo, s čimer je dopolnil svojo zbirko medalj s svetovnih prvenstev.

Na svojih četrtih olimpijskih igrah leta 2012 se je znova zavihtel na zmagovalni oder in postal olimpijski podprvak.

S serijskim pobiranjem atletskih lovorik je kar devetkrat osvojil naziv najboljšega slovenskega atleta, Atletska zveza Slovenije pa ga je za njegove izjemne dosežke leta 2015, ko je po 21 letih sklenil svojo bogato športno pot, sprejela v družino častnih članov krovne slovenske atletske organizacije.

Na odprtju razstave se bo z »nebeškim metalcem«, kot ga je po zmagi na Olimpijskih igrah v Pekingu poimenoval novinar Vito Divac, pogovarjal eden najbolj znanih slovenskih športnih novinarjev in dolgoletni spremljevalce športne poti Primoža Kozmusa, Andrej Stare.

Kustosinja razstave: dr. Helena Rožman