Dogodki

Nazaj

(: )

Letni kino: Moj najboljši profil

Letni kino: Moj najboljši profil

drama

sobota, 11. julij 2020, 21.30

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

MOJ NAJBOLJŠI PROFIL

Celle que vous croyez

Safy Nebbou / Francija, Belgija / 2019 / 101 min / francoščina  

režija Safy Nebbou, scenarij Safy Nebbou in Julie Peyr po romanu Camille Laurens, fotografija Gilles Porte, montaža Stéphane Pereira, glasba Ibrahim Maalouf, produkcija Michel Saint-Jean, igrajo Juliette Binoche, François Civil, Nicole Garcia, Guillaume Gouix, distribucija Demiurg

festivali, nagrade Berlinale; Liffe

 

zgodba

Petdesetletna Claire, predavateljica primerjalne književnosti, na Facebooku ustvari lažni profil, da bi vohunila za svojim mladim ljubimcem Ludom. Pod lažno identiteto Clare, privlačne štiriindvajsetletnice, se zaplete v pogovor z Ludovim prijateljem Alexom. Mladenič je nad njo povsem očaran in tudi Claire se kmalu do ušes zaljubi vanj. Resnični svet se vse bolj umika, Claire pa postaja ujetnica svoje virtualne osebnosti …

Zgodba o ljubezni, hrepenenju in osamljenosti v dobi družabnih medijev. Juliette Binoche v vlogi ženske, ujete med fantazijo in resničnost.

iz prve roke

»[Roman] se vrti okoli teme identitete. Laži, prevare, resnica, manipulacije in ljubezen: to so mikavne sestavine tega pripovednega labirinta. Poleg romantičnega vidika, ki vključuje številne pomežike žanru trilerja, ima roman seveda tudi močno družbeno razsežnost. Skratka, ta vijugasta zgodba, povedana z različnih vidikov, je ponujala vznemirljive obete za filmsko priredbo. /…/ Med branjem sem takoj pomislil na film Rašomon Akire Kurosawe, v katerem vsak pove svojo verzijo zgodbe, ter na Hitchcockovo Vrtoglavico z Jamesom Stewartom, ki se zaljubi v fantomsko žensko. Na misel so mi prišli še Marivauxova komedija Les Fausses Confidences in Nevarna razmerja Choderlosa de Laclosa, pa tudi Borges in Pirandello. /…/ Claire poskuša svoj notranji konflikt razrešiti tako, da postane nekdo drug. Najbolj se me je dotaknil njen položaj nevidne ženske, tako značilen za ženske po petdesetem letu. A moj namen ni bil odprt napad, problema se nisem hotel lotiti na nož, militantno. Zame je Claire nekakšna ‘antijunakinja’, kompleksna in protislovna obenem. Njena tragična razsežnost je obarvana z destruktivno krivdo. Vendar ponižanje in bridkost premaga z uresničevanjem svoje življenjske sile skozi drugo, izmišljeno žensko. /…/ Rad bi citiral Antonionija s stavkom, ki je tudi v romanu Camille Laurens: ‘Ljubezen pomeni živeti v domišljiji drugega.’ Hotel sem spregovoriti o ljubezni skozi fantazijo te zapletene ženske.«– Safy Nebbou

portret avtorja

Safy Nebbou (rojen leta 1968 v Bayonnu, Francija) je poklicno pot začel kot igralec in gledališki režiser. Prvi celovečerec Le cou de la girafe je posnel leta 2004. Sodeloval je z igralkami in igralci, kot so Sandrine Bonnaire, Catherine Frot, Gérard Depardieu in Benoît Poelvoorde. Moj najboljši profil je njegov šesti celovečerec.

kritike

»To je slastno nepredvidljiv film, ki se kot njegova sleparska protagonistka /…/ izdaja za nekaj in se počasi prelevi v nekaj čisto drugega.«– Neil Young, The Hollywood Reporter

 »/…/ film preplete trpkega humorja polno značajsko študijo z vznemirljivimi mehanizmi trilerja. /…/ Predstavljajte si, da bi Nancy Meyers režirala Usodno privlačnost, ampak v francoščini, z gosto posejanimi komentarji o politiki spolov. /…/ Safy Nebbou med nezaslišane pripovedne obrate skrije grenko-sladke resnice o človeški naravi. /…/ Presenečenj poln paket, /…/ ki iz gledalca izvablja tako nasmeške kot vzdihe osuplosti, včasih oboje hkrati.«– Guy Lodge, Variety

»Moj najboljši profil /…/ nas spretno popelje v notranji svet človeka, ki se – zaradi kakršnega koli razloga že – ne čuti več vrednega pozornosti. /…/ Juliette Binoche je izvrstna. Njen obraz se zdi kot ustvarjen za to, da nam v ekstremnem bližnjem planu zgolj z drobnim trzljajem očesa razkrije globino Clairinega žgočega notranjega konflikta.«– Wendy Ide, Screen Daily

»Režiser naslika portret družbe v oblasti sodobne komunikacije, kjer sanjati z odprtimi očmi pomeni biti le korak stran od tragedije.«– Fabien Lemercier, Cineuropa

»Novi film Safyja Nebbouja je ravno tako igriv kot pronicljiv. V tem portretu čustveno neuravnovešene ženske režiser na subtilen način raziskuje odklone našega shizofrenega časa, razpetega med silno željo po transparentnosti ter svoje male kupčije z resnico.«– Ariane Allard, Positif

»V rokah slabšega režiserja bi ta mešanica spletne prevare, lažnih identitet, alternativnih dejstev, poželenja in maščevanja zlahka zdrsnila v film v slogu Prvinskega nagona, vendar Nebbou absurdnosti zapleta preseže s pomočjo svojega najmočnejšega aduta: odličnih igralcev. /…/ Film pripada Juliette Binoche. /…/ S svojo bogato paleto izrazov in gest igralka svojemu liku vdahne pristnost – in s tem vsemu filmu. Binocheva vidno verjame, da je lahko Claire pri petdesetih, medtem ko slednja trdno verjame, da je Clara pri štiriindvajsetih. In s tem gledalcu odpihne sleherni dvom.«- Fritz de Jong, De Filmkrant

 

Letni kino: Posebni

Letni kino: Posebni

komična drama

petek, 10. julij 2020, 21.30

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

POSEBNI

Hors normes

Olivier Nakache, Éric Toledano / Francija, Belgija / 2019 / 114 min / francoščina 

igrajo Vincent Cassel, Reda Kateb, HélèneVincent, Bryan Mialoundama, Alban Ivanov, Benjamin Lesieur, distribucija FIVIA – Vojnik

 

Bruno in Malik že dvajset let živita v čisto posebnem svetu. Prvi vodi organizacijo, ki skrbi za avtistične otroke in mladostnike, drugi pa mlade iz revnih četrti usposablja za spremljevalce »posebej težavnih« posameznikov. Film, ki se težke teme loteva s toplino in humorjem, sta po resničnih dogodkih posnela Éric Toledano in Olivier Nakache, režiserja uspešnice Prijatelja (Intouchables, 2011).

Zaključni film lanskega festivala v Cannesu in dobitnik nagrade občinstva v San Sebastiánu.

iz prve roke

»Najini filmi vedno govorijo o neobičajnih srečanjih. Pričujoči pa ima prav posebno razsežnost: kako ljudje, ki komunicirajo malo ali pa sploh nič in veljajo za ‘nenormalne’, uspejo pripraviti tako imenovane ‘normalne’, da spet začnejo komunicirati.«– Éric Toledano

Letni kino: Mleko

Letni kino: Mleko

komična drama

sobota, 4. julij 2020, 21.30

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

MLEKO

Héraðið 

Grímur Hákonarson / FIslandija, Nemčija, Francija, Danska / 2019 / 92 min / islandščina  

režija Grímur Hákonarson, scenarij Grímur Hákonarson, fotografija Mart Taniel, montaža Kristján Loðmfjörð, glasba Valgeir Sigurðsson, produkcija Grímar Jónsson, igrajo Arndís Hrönn Egilsdóttir, Sveinn Ólafur Gunnarsson, Sigurður Sigurjónsson, Hinrik Ólafsson, Hannes Óli Ágústsson, Edda Björg Eyjólfsdóttir, distribucija Demiurg

 

zgodba

V odmaknjeni islandski vasi se Inga in njen mož preživljata s pridelavo mleka. Ko po moževi nenadni smrti Inga prevzame vodenje globoko zadolžene kmetije, kmalu na lastni koži izkusi, kako daleč sežejo lovke skorumpirane lokalne zadruge. Odloči se, da se bo uprla in svoji skupnosti vrnila neodvisnost.

Zmagovalec predlanskega Liffa Grímur Hákonarson (Ovna) se vrača z navdihujočo zgodbo o neodvisni in pogumni ženski, ki se postavi po robu izkoriščevalski lokalni zadrugi.

iz prve roke

»Film Ovna je pripovedoval o dveh odtujenih bratih. To je bila zgodba o družini, Mleko pa govori bolj o družbi. Prikazuje politično realnost zelo specifične regije skozi zgodbo o Inge, ženski, ki je izgubila moža in ki med doživljanjem vseh stopenj žalovanja sklene, da se bo uprla pokvarjenemu podjetju, ki izkorišča njo in vso skupnost. Na severozahodu Islandije je območje z imenom Skagafjörður. Tam imajo edino zadrugo v državi. Nastala je kot del gibanja, ki se je pojavilo v devetnajstem stoletju. Vse podobne iniciative so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja bankrotirale, le tej je nekako uspelo preživeti. V lasti ima vse, celo lokalni časopis. Malo spominja na vse zaprte družbe, na primer na Sovjetsko zvezo. V svojem trdnem prijemu drži prav vse, kot nekakšna gromozanska hobotnica. A moj film govori tudi o islandski družbi na splošno. Zaradi svoje majhnosti smo nagnjeni k monopolizmu. Vse ima v rokah peščica ljudi, ostali pa so izkoriščani. /…/ Posneti sem hotel film o posamezniku, ki se odloči spremeniti družbo. /…/ Zanima me, kako se spreminja islandsko podeželje. /…/ Tradicionalno kmetijstvo je ogroženo in bogataši iz mesta prihajajo na podeželje na počitnice. To je pravzaprav glavna tema mojih filmov: stare islandske vrednote proti kapitalizmu in moderni družbi. /…/ Islandsko agrikulturo obvladujejo moški. A v zadnjem času ženske vse bolj stopajo v ospredje in prevzemajo vodenje kmetij. Nekateri moški to še vedno težko sprejemajo. To je druga plast zgodbe: ženska, ki išče svoj prostor v zelo moški družbi.«– Grímur Hákonarson

portret avtorja

Grímur Hákonarson (rojen leta 1977 na Islandiji) je leta 2004 diplomiral na praški akademiji FAMU. Pozornost je vzbudil že z diplomskim filmom Slavek the Shit: z njim se je leta 2005 uvrstil v sklop Cinéfondation na filmskem festivalu v Cannesu, drugod pa je osvojil še dvanajst festivalskih nagrad. Njegov naslednji film Bræðrabylta je leta 2007 doživel premiero na festivalu v Locarnu, na festivalih po svetu pobral kar petindvajset nagrad in velja za enega najuspešnejših islandskih kratkometražcev. Leta 2010 je posnel celovečerni prvenec Kraljestvo senc (Sumarlandið, 2010), pet let kasneje pa komično dramo Ovna (Hrútar), zgodbo o dveh odtujenih bratih, ki mu je poleg številnih drugih priznanj prinesla nagrado za najboljši film v canski sekciji Posebni pogled in glavno nagrado vodomec na ljubljanskem Liffu.

kritike

»Hákonarsonov film je mogočna zgodba o uporu, postavljena v zaprto družbo, ki deluje kot metafora za vse zatirane skupnosti. Vsebuje tudi inherentno kritiko korupcije, kapitalizma in monopola. Film je tako učinkovit, ker ni poln nepotrebnih govorov, žolčnih kritik ali kakršnih koli očitnih namigov. Čeprav obravnava specifične probleme podeželske Islandije, zlahka cenimo njegovo univerzalnost – zgodba bi se namreč lahko dogajala v kateremkoli odmaknjenem, konservativnem delu sveta, kjer je prava moč v rokah peščice vplivnih posameznikov.«– Davide Abbatescianni, Cineuropa

»Grímur Hákonarson nadaljuje z raziskovanjem spreminjanja islandskega podeželja ter vpliva neoliberalizma na tradicionalno kulturo vase zaprte dežele, kakršna je Islandija. /…/ Gre morda za islandskega križanca med Erin Brockovich in Firmo? /…/ Razlika je predvsem v vrsti prikazanega junaka: namesto individualnega tipa (‘en sam človek, ki rešuje deželo’), značilnega za severnoameriški sistem, imamo tu kolektivni model junaka (‘v slogi je moč’), ki korenini bolj v evropski kulturi. /…/ Gre za nekakšno idejo demokracije, razumljeno bolj v smislu dolžnosti kot pravice.«– Nicolas Azalbert, Cahiers du Cinéma

»Mleko tako kot režiserjev prejšnji film Ovna raziskuje globoko zakoreninjeno podeželsko kulturo, tesno povezano z islandskim narodnim duhom, ter brani tradicionalne islandske vrednote pred izkoriščevalskim kapitalizmom. Film /…/ je poln bojevite ženske energije ter posejan z navdihujočimi ‘pokaži jim, punca’ komičnimi trenutki. /…/ Hákonarson, ki spet razkrije ostro oko za podrobnosti, naturalistično upodobi težaško delo na kmetiji, preprosto življenje osamljenih protagonistov in njihovo ljubezen do domačih živali.«– Alissa Simon, Variety

»Hákonarson tako kot v Ovnih razkriva, kako so težke okoliščine, s katerimi se soočajo podeželski Islandci, zaplodile konservativnost in fevdalni status quo, ki mu nekateri ostajajo zvesti, čeprav ogroža njihovo preživetje. Film, ki ga poganja surova in ganljiva igra Arndís Hrönn Egilsdóttir (ponaša se tudi s sijajnim nastopom zvezde Ovnov Sigurðurja Sigurjónssona v vlogi hinavskega in arogantnega direktorja zadruge) in ki ga je subtilno zrežiral Hákonarson, eden najboljših režiserjev regije, spretno prikaže, kako lahko skrbno negovani islandski mit o enakopravnosti nekatere najbolj trdožive in neodvisne državljane preslepi, da pristanejo na vlogo izkoriščancev.«– Steve Gravestock, Mednarodni filmski festival v Torontu

»Mleko, ki ga je posnel Grímur Hákonarson, režiser Ovnov, nas odpelje v temno srce agrarnega kapitalizma. Zadruge, ki so nekoč slovele kot demokratične institucije, to niso več./…/ Problem je le v tem, da kmetje komaj shajajo, ker so pri zadrugi tako močno zadolženi. In ker so zadolženi, jih lahko izsiljuje in sili, da poslujejo le z njo. Ker pa poslujejo le z njo, komaj shajajo. Zadruga je pod krinko “skupnostnih interesov” ugrabila skupnost, kmete pa prelevila v svoje vazale, tlačane – dobičke žanje klika, elita, “mafija”, ki vodi zadrugo. Zadruga ima monopol nad plenilstvom in nasiljem, nima pa monopola nad protestom, čigar obraz postane Inga, ki na epski način “podoji” štab zadruge in ki izgleda zdaj kot “ekoteroristka” Halla v islandski Bojevnici, zdaj kot žvižgačica Karen Silkwood v filmu Silkwood, zdaj kot neutolažljiva, ogorčena, nasršena, razbeljena mati umorjene, posiljene in sežgane najstnice v Treh plakatih pred mestom in zdaj kot obupana, a odločna Sandra, ki skuša v belgijskem filmu Dva dneva, ena noč sodelavce prepričati, naj ji omogočijo preživetje.« ZA– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Film Mleko je delo islandskega režiserja Grímurja Hákonarsona, enega največjih talentov svoje generacije, ki ga poznamo po mednarodno odmevnih Ovnih. Njegov novi celovečerec je postavljen v podobno okolje, in tudi na podoben način minimalistično izrablja nianse filmskega jezika. A tokrat je grenkoba prevladala nad humorjem in skozi trpko osebno zgodbo prikazuje dialektično kroženje /…/ Osrednji protagonistki se skozi zbiranje informacij odpre širša slika spoznanja, da je nujen upor proti temu dušečemu kolhozništvu. Inga je zanimiv, kompleksen ženski lik, močna in odločna ranjena posameznica, ki prerašča simbol upora in ohranitve osebnega dostojanstva. /…/ Njen nasprotnik Eyjólfur, de facto lastnik zadruge, se hvali z idejami skupnosti, retoriko povezovanja in prijateljskega leporečenja, za katerim pa se skriva pošasten, brezskrupolozen manipulant, ki dejansko dela skupnosti največjo škodo. Celovečerec Mleko je dovolj zrelo delo, da ni niti pridigarski, niti si ne dela posebnih iluzij. /…/ Kaže pa še na nekaj drugega, in sicer, da je lahko nekaj, kar je na prvi pogled skrajno lokalno, hkrati tudi globalno prepoznavno. Film bi se z lahkoto dogajal tudi v Sloveniji, kjer poznamo na vseh področjih, nenazadnje tudi na kulturnem, dobesedno mafijski način delovanja napol formalnih združb, ki so s kadrovskim mešetarjenjem, prikritimi grožnjami, drobnim podkupovanjem in umazanim izsiljevanjem prišle do svojih privilegijev – in so te pripravljeni braniti tudi za ceno uničenih življenj (seveda ne svojih). Filmska Inga je lep opomnik, kako človeško smiseln je upor proti takemu stanju stvari.«– Gorazd Trušnovec, RA ARS

1na1: Gušti & Tomi M.

1na1: GUŠTI & TOMI M.

akustični koncert

petek, 3. julij 2020, 20.30razprodano

atrij gradu Rajhenburg

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 17 €

Spoštovani!

Vstopnice za petkov koncert 1na1: Gušti in Tomi M. so trenutno razprodane

Omejeno število morebitnih dodatnih vstopnic bo na voljo le v primeru spremembe lokacije koncerta, do katere bi lahko privedla slaba oziroma negotova vremenska napoved. O vseh morebitnih spremembah vas bomo pravočasno obvestili.

Hvala za razumevanje.

 

SiTi Teater predstavlja glasbeni dialog dveh prvakov slovenskega koncertnega rocka, avtorjev, ki sta praktično napisala devetdeseta leta ter s Črnim tulipanom in Platino postavila nove temelje slovenske ljubezenske rock lirike. Nekdaj glasbena rivala, tokrat na odru skupaj vsak s svojo kitaro obujata spomine in iščeta nove dimenzije not in poezije. Tomi Meglič, frontman skupine Siddharta, in Miha Guštin Gušti, nekdanji član skupine Big Foot mama, ena na ena o glasbi,  preko glasbe. Ekskluzivna glasbena poslastica, ki bi jo bilo škoda zamuditi.

Po dveh odličnih razprodanih koncertih v SiTi Teatru se Tomi in Gušti podajata tudi na druge odre po Sloveniji - ustavila se bosta tudi v Brestanici! 

Letni kino: Tu je bila Britt-Marie

Letni kino: Tu je bila Britt-Marie

komična drama

sobota, 27. junij 2020, 21.30

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

TU JE BILA BRITT-MARIE

Britt-Marie var här

uva Novotny / Švedska / 2019 / 100 min / švedščina   

režija Tuva Novotny, scenarij Anders Frithiof August, Fredrik Backman, Tuva Novotny, igrajo Pernilla August, Peter Haber, Anders Mossling, Malin Levanon, Stella Oyoko Bengtsson, Lance Ncube, Olle Sarri, Vera Vitali, Mahmut Suvakci, ... distribucija Cinemania group

 

Ko Britt-Marie po štiridesetih letih zakona zapusti moža, je prisiljena znova premisliti svoje življenje, se znebiti starih navad in soočiti z resničnim svetom. Triinšestdesetletna gospodinja se tako znajde v zakotnem, propadajočem mestecu, kjer postane trenerka otroške nogometne ekipe …     

Film je posnet po istoimenski knjigi švedskega pisatelja Fredrika Backmana. V slovenščini so izšli tudi njegovi romani Mož z imenom Ove, Babica vas pozdravlja in se opravičuje, Mi smo medvedi! in Mi proti vam.  

kritike

»Britt-Marie se k sreči ne pretvarja, da je karkoli drugega kot feel-good film s preprostim sporočilom: ‘Nikoli ni prepozno, da uresničiš svoje sanje.’«

– David Lewis, San Francisco Chronicle

Teo Collori in Momento Cigano

Teo Collori in Momento Cigano

koncert

petek, 26. junij 2020, 20.30

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 15 €

za ARSonica 2020 abonma in izven

Število vstopnic je omejeno, potrebna je predhodna rezervacija.

Prodajno mesto: recepcija gradu Rajhenburg / T: (07) 620 42 16

 

Zasedba: Teo Collori - kitara / Marko Črnčec - harmonika / Matej Kužel – clarinet / Metod Banko - kitara / Jošt Lampret - kontrabas    

Teo Collori in Momento Cigano je skupina, ki igra izvrstno mešanico romske in plesne swing glasbe. Gre za projekt, kjer se nostalgija prepleta z novimi zgodbami, saj fantje izvajajo svežo avtorsko glasbo v stilu, ki nas popelje v obdobje salonov, cigar, charlestona in lakastih čevljev. 

Njihova prva plošča Hot Club Piran je bila izdana pri ameriški založbi Lowtemp, nagradili pa so jo tudi na spletnem portalu MuzikObala, kjer so jo proglasili za album leta 2016. Pesem z naslovom ‘Bled 1960’ iz njihovega drugega albuma Kamerato muzikante je bila izbrana za ‘pesem leta’ v romski oddaji na Prvem programu Radia Slovenija. Molto Aligatore, tretja studijska plošča, pa po vzoru nomenklature klasične glasbe (allegro, adagio, con fuoco, molto appassionato ipd.) opisuje splošno vzdušje, zajeto v ta zvočni zapis.    

Letni kino: To morajo biti nebesa

Letni kino: To morajo biti nebesa

komedija

petek, 19. junij 2020, 21.30

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

TO MORAJO BITI NEBESA

It Must Be Heaven

Elia Suleiman / Francija, Turčija, Kanada, Nemčija, Katar, Palestina / 2019 / 97min / arabščina, angleščina, francoščina  

režija Elia Suleiman scenarij Elia Suleiman, igrajo Elia Suleiman, Tarik Kopty, Kareem Ghneim, George Khleifi, Ali Suliman, Faris Muqabaa, Yasmine Haj, Asmaa Azaizeh, ... distribucija FIVIA

 

Komedija zmešnjav, v kateri režiser potuje iz Palestine v Pariz in New York – a kamorkoli gre, povsod najde svojo domovino. Elia Suleiman (Božje posredovanje) je film opisal kot »burlesko, ki se napaja v svetu absurda«.

Iz prve roke

»Če je Palestina v mojih prejšnjih filmih delovala kot nekakšen mikrokozmos sveta, pa skušam v svojem novem filmu svet prikazati kot mikrokozmos Palestine. To morajo biti nebesa opisuje prizore iz vsakdanjega življenja ljudi z različnih koncev sveta, ki živijo v ozračju globalnih geopolitičnih napetosti. Nasilje, ki izbruhne v enem kraju, je povsem podobno tistemu, ki ga opazujemo nekje drugje. Podobe in zvoke tega nasilja oziroma napetosti najdemo v vseh svetovnih središčih in ne več le v odmaknjenih kotičkih sveta. Vsa letališča in nakupovalni centri imajo nadzorne točke. Policijskih siren in varnostnih alarmov ne slišimo več le občasno, ampak se oglašajo neprestano. Namesto da bi prikazoval ‘veliko sliko’, s katero nas pitajo mediji in ki je polna posploševanj, prikrivanj in laži, se v filmu To morajo biti nebesa osredotočam na banalne, neobičajne trenutke; prizore, ki po navadi ostajajo zunaj kadra. Zanima me tisto, kar je intimno, nežno in ganljivo. Človeške, osebne zgodbe, s katerimi se lahko poistovetimo in ki sprožajo vprašanja ter vzbujajo upanje.«

– Elia Suleiman

kritike

»Nadvse zabaven in (samo)ironičen film To morajo biti nebesa se loti absurdov samih Palestincev, njihove kulture in družbe ter tega, kako jih (zgolj skozi politično optiko) sprejema zahodni svet. Čeprav se smejimo, z njimi trpimo in čutimo pod površjem tleče nelagodje, ujetost in nesmisel. In prav s tem dajemo vrednost človeškemu, osebnemu znotraj političnega vprašanja par excellence.«

– Žiga Brdnik, Večer

Gradovi Posavja – Ambasadorji slovenskega turizma tudi v času, ko je turizem zastal – v času izrednih razmer

Gradovi – med dediščino in turizmom, med kulturo in gospodarstvom

spletna konferenca

četrtek, 18. junij 2020četrtek, 18. junij 2020, 10.0012.00

Zoom

Gradovi Posavja, trajnostno povezanih 6 gradov v Posavju, smo prejemniki nagrade JAKOB za leto 2020 in ob tem tudi ambasadorji turizma. Naše načrte in naša pričakovanja tako kot prav vseh sooblikuje nova realnost, ki predstavlja ovire, a ponuja tudi nove možnosti. Zagotovo pa pomeni, da je sodelovanje, povezovanje, poslušanje in pogovarjanje ključnega pomena.

 

Zato vas Gradovi Posavja vabimo na spletno konferenco Gradovi – med dediščino in turizmom, med kulturo in gospodarstvom, ki bo tekla s pomočjo sistema ZOOM v četrtek, 18. junija 2020, od 10. do 12. ure.

Program:

10.00—10.10: uvodni pozdrav 

10.10—10.25: Goran Milovanović, direktor Galerije Božidar Jakac Kostanjevica na Krki, predstavnik Gradov Posavja: Sinergični učinki kulturnega turizma 

10.25—10.40: zaslužni profesor dr. Janez Bogataj, predsednik mednarodne žirije nagrade JAKOB: Kakšni gradovi potrebujejo turizem in kakšen turizem potrebuje gradove? 

10.40—10.55: mag. Barbara Ravnik, direktorica Narodnega muzeja Slovenije: Trije gradovi, tri zgodbe 

10.55—11.10: razprava

11.10—11.25: Maša Klemenčič, Slovenska turistična organizacija, Sektor za raziskave, razvoj, inovacije in evropske projekte: Kaj sta prinesli dve leti promocije kulturnega turizma in kaj nova realnost? 

11.25—11.40: mag. Gojko Zupan, Ministrstvo za kulturo RS: Trajnost kulturnega turizma 

11.40—12.00: razprava in zaključki

 

Prosimo za prijavo do srede, 17. junija 2020 na naslov: andreja.matijevc@pmb.si. Prijavljeni udeleženci bodo prejeli potrdilo o udeležbi.

Web: zoom: 

https://zoom.us/j/99394214461?pwd=R054ajcwT0E2NHNXMm9yQ2paUUdtdz09

Meeting ID: 993 9421 4461 

Geslo: 408452 

Letni kino: Parazit

Letni kino: Parazit

komična drama

sobota, 13. junij 2020, 21.30

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

PARAZIT

Gisaengchung

Bong Joon-ho / Južna Koreja / 2019 / 132 min / korejščina

režija Bong Joon-ho, scenarij Bong Joon-ho, Han Jin-won, fotografija Hong Kyung-pyo, montaža Yang Jin-mo, glasba Jung Jae-il, produkcija Jang Young-hwan, igrajo Song Kang-ho, Lee Sun-kyun, Cho Yeo-jeong, Choi Woo-shik, Park So-dam, Lee Jung-eun, Chang Hyae-jin, distribucija Cinemania group

 

festivali, nagrade Cannes (zlata palma); zlati globus za film v tujem jeziku; Fantastic Fest (nagrada občinstva); Sydney (najboljši film); nagrada Mednarodne zveze cinefilov (ICS) za najboljšo režijo v Cannesu; Karlovi Vari; Locarno; Sarajevo; Telluride; Toronto; San Sebastián; Busan; New York; LIFFe; oskar za film, režijo, mednarodni celovečerec in izvirni scenarij.

 

zgodba

Člani družine Ki-taek so tesno povezani, a vsi štirje so nezaposleni in njihova prihodnost ni ravno obetavna. Nekega dne pa sin Ki-woo na priporočilo prijatelja dobi dobro plačano delo zasebnega inštruktorja pri družini Park …

Film, ki ga režiser označuje za »komedijo brez klovnov, tragedijo brez negativcev«, je čudovito nepredvidljiva družinska tragikomedija o neizogibnem konfliktu med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo. Dobitnik zlate palme v Cannesu in štirih oskarjev, vključno za najboljši film.

iz prve roke

»Mislim, da lahko nenehno polarizacijo in neenakost v naši družbi prikažemo na samo en način: z žalostno komedijo. Živimo v času, ko vlada kapitalizem. Alternativ ni. Ne le Koreja, ves svet se je znašel v situaciji, ko kapitalistične doktrine ni mogoče več prezreti. Družini, kakršni sta Ki-taekovi in Parkovi, se v resničnem svetu ne bi nikoli srečali. Poti pripadnikov različnih razredov se križajo le v primeru zaposlitve – ko nekdo dobi delo kot inštruktor ali kot pomoč v gospodinjstvu. In samo včasih si razreda prideta dovolj blizu, da lahko drug drugega zaslišita dihati. Čeprav v filmu nobena stran nima slabih namenov, se pripadniki obeh slojev znajdejo v situaciji, ko bi lahko imel najmanjši spodrsljaj nepopravljive posledice. V dandanašnji kapitalistični družbi imamo položaje in kaste, ki so očem nevidni. Skrbimo, da ostajajo skriti, razredno hierarhijo pa lahkotno označujemo za stvar preteklosti, čeprav nepremostljive razlike med sloji v resnici ostajajo. Film opisuje, kaj se zgodi, ko v naši vse bolj polarizirani družbi dva razreda trčita drug ob drugega. /…/ Parazit je hkrati smešen, strašljiv in žalosten. Če bo ljudi spodbudil k diskusiji, bom več kot zadovoljen.«– Bong Joon-ho

 

portret avtorja

Korejski režiser Bong Joon-ho (rojen leta 1969) je posnel sedem celovečercev: Puhran dah suh uigeh (2000), Nepozabni umori (Salinui chueok, 2003), Gostitelj (Gwoemul, 2006), Madeo (2009), Ledeni vlak (Snowpiercer, 2013), Okja (2017) in Parazit.

kritike

»Parazit je zasukov polna črna komedija v duhu filmov o ‘vdoru v dom’, z močnim pridihom provokativne družbene satire. To je čudovita strupena poslastica od začetka do konca, z makiavelijevskim čutom za norčavost in filmskim briom, ki razkrije režiserjev hitchcockovski nadzor nad nekoliko buñuelovskim gradivom.«– Jonathan Romney, Screen Daily

»Zamislite si vrvohodsko točko, pri kateri akrobat nenadoma skoči na višjo vrv in potem še višjo. Bolje ne znam opisati vrtoglavega užitka, ki te prevzame ob gledanju Parazita, presenečenj polne mojstrovine korejskega režiserja Bong Joon-hoja. /…/. Zgodba se začne kot družbena satira o bogatih in revnih, duhovita in sofisticirana kot klasike Prestona Sturgesa ali Ernsta Lubitscha. Nenavadno pa je, da bolj resen ko postaja film, bolj je smešen – dokler ne postane prav huronsko smešen in nazadnje … a ne smemo prehitevati filma, ki prav z vsakim kadrom ostaja korak pred gledalcem.« – Joe Morgenstern, The Wall Street Journal

»Bong se vrača v vrhunski formi, a je tokrat odkrito in divje besen – kar naredi tak vtis ravno zato, ker je tarča tako upravičena, tako velikanska, tako ‘2019’: Parazit je klop, poln grenke krvi razrednega besa.«– Jessica Kiang, Variety

»Najnovejši film Bong Joon-hoja je prav takšna čudovita mešanica družbene satire in drame o vdoru v dom, kakršno ta trenutek potrebujemo. /…/ Dela, ki filmske domislice in družbeni komentar združujejo na tako nagajiv in prebrisan način, so prava redkost /…/ Čeprav na prvi pogled morda spominja na Hanekejeve Smešne igre (Funny Games), je Parazit v resnici veliko bolj sočuten. To je dih jemajoče delo, polno velikih pokov in malih čudežev; film, ki gledalca od začetka do konca ne izpusti iz svojega prijema.«– Dave Calhoun, Time Out

»Namesto nežnega in včasih pokroviteljskega sočutja, ki običajno zaznamuje filme o obubožanih likih (vključno z lanskim dobitnikom zlate palme, čudovitimi, melanholičnimi Tatiči), Bong poudarja in celo poveličuje ščurkasto trdovratnost svojih protagonistov. /…/ Pravi užitek je gledati ljudi, ki imajo vse, kako dobijo, kar si zaslužijo. In Bong, ki je nedvomno eden najbolj spretnih in samozavestnih pripovedovalcev v sodobni kinematografiji, neskončno uživa v vsej tej predrzni manipulaciji /…/.«– Adam Nayman, The Ringer

»/…/ Bong je z odličnim Parazitom ustvaril jezno, žanrsko obarvano družbeno alegorijo, ki v številnih pogledih deluje kot korejska različica filma Mi (Us) Jordana Peela. Bong, mnogo boljši obrtnik kot Peele, je morda eden največjih mojstrov zabavnega, inteligentnega in odločno političnega filma ta trenutek. V času instantnih blockbusterjev je pravi pravcati zaklad.«– Giovanni Marchini Camia, The Film Stage

»Parazit /…/ je vznemirjujoč in strašansko zabaven; tiste vrste inteligentno in estetsko sveže delo, ki odločno opravi z oguljenim razlikovanjem med umetniškimi in popkorn filmi. Vse bolj se zdi, da je Bong /…/ eden od peščice filmskih ustvarjalcev, katerih delo bo definiralo ta mučni, hektični, apokalipsi bližajoči se trenutek – tako v popkulturi kot drugje.« – A.O. Scott, The New York Times

»Parazit podobno kot Loachev Medtem ko vas ni bilo (Sorry We Missed You) opisuje neizprosnost sistema, v katerem tisti na dnu prestajajo nečloveške muke, da bi obdržali svoj položaj. Medtem ko se ekstravagantni izbruhi groze počasi dvigujejo v grand-guignolske višine, postaja divji obup naših ubogih junakov vse bolj disonanten in skrajen. A Bong še kar ne odneha, prešerno in spretno loveč ravnotežje med strašljivim in huronsko smešnim.«– Daniel Kasman, Notebook

»Korejski Parazit, zmagovalec letošnjega festivala v Cannesu, se dogaja v kapitalizmu. V svetu strašne ekonomske neenakosti. V svetu dirke navzdol. V svetu, v katerem je malo zmagovalcev in veliko poražencev. Je kaj bolj distopičnega od kapitalizma? Ne. In v tem distopičnem svetu –svetu strašne ekonomske neenakosti, dirke navzdol in zmagovalcev – se dogaja Parazit, ki ga je posnel veliki Bong Joon-ho, avtor sodobnih klasik, kot so Spomini na umor, Gostitelj, Mati, Okja in Ledeni vlak. Če ste jih videli, potem veste, da vas čaka nekaj nepredvidljivega, lucidnega, temeljitega, kinetičnega in alternativnega, distopičnega. /…/ Kapitalizem, ta ledeni vlak, je krut in poguben, a obenem tudi privlačen: vedno lahko koga preskočiš, izrineš in ponižaš, vedno si lahko koga podrediš, vedno je lahko kdo pod tabo. Lahko si še tako reven, pa je še vedno kje kdo, ki je revnejši. In Parazit, v katerem se ljudje, ki sodijo visti razred, izrivajo in ponižujejo s takšno darwinistično vnemo, pokaže, da je kapitalizem ta, ki to grozljivo ekonomsko neenakost in boj za golo preživetje naturalizira, ali bolje rečeno –kapitalizem poskrbi, da to, da se ljudje delijo na gospodarje in hlapce, izgleda kot nekaj povsem naravnega, samoumevnega in sprejemljivega.« ZELO ZA– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Film uspešno preklaplja med socialno dramo, komedijo zmešnjav in trilerjem, medtem pa prek subtilne simbolike in šokantnih preobratov zgradi enega najbolj pomenljivih dokumentov sodobnega družbenega boja.«– Igor Harb, Vikend

»V tem filmu ne boste našli niti klasičnih junakov niti očitnih negativcev. Ki Taekovi so prevaranti, ki se brez slabe vesti znebijo konkurence in lažejo svojimdelodajalcem, a gledalci razumemo, da v resnici nimajo druge možnosti. Parkovi so bogati, zabubljeni v svoj privilegirani mehurček lagodnega življenja, a niso odurni, pohlepni bogataši, ki bi brez slabe vesti udrihali po šibkejših, le nevedni in naivni, rojeni na pravi strani družbene pregrade. Režiser Bong Joon Ho poskrbi, da se na ozadju njihovega antagonizma izkristalizira prava tarča njegove satirične osti: sistem, ki ustvarja in vztrajno poglablja tak družbeni razrez. Parazit je žanrski hibrid tiste redke sorte, ki je hkrati izjemno zabaven, napet, gledljiv in vsakomur razumljiv, obenem pa tako prefinjeno piker in precizen v metaforičnem zrcaljenju žalostnega stanja sodobne družbe, da gledalca pusti odrtih ust in s polno glavo glodajočih misli.«– Špela Barlič, Dnevnik

Stran 20 od 50 (Vseh vnosov: 498)

Uradni podatki

Stopite v stik

KD Krško

Srebrni

Cert ID: 0011/00011

DominoCert Certifikat digitalne odličnosti
KULTURNI DOM KRŠKO
Matična številka: 5096944000