Letni kino na gradu Rajhenburg
atrij gradu Rajhenburg
(Romanska dvorana gradu v primeru slabega vremena)
Cena vstopnice: 3 €
Mads Mikkelsen in Thomas Vinterberg po Lovu ponovno združita moči, tokrat v zgodbi o štirih prijateljih, ki se lotijo nenavadnega eksperimenta, da bi ugotovili, ali lahko z malce alkohola postanejo srečnejši ljudje in boljši učitelji.
zgodba
Norveški psihiater Finn Skårderud je postavil teorijo, da se ljudje rodimo z 0.5 promila prenizko ravnijo alkohola v krvi ter da zmerna opitost odpre našega duha, prežene težave in podžge ustvarjalnost. Martin in njegovi trije prijatelji, vsi štirje zdolgočaseni srednješolski učitelji, se lotijo drznega eksperimenta: če je Churchill dobil drugo svetovno vojno zavit v oblak alkohola, kdo ve, kaj lahko nekaj kapljic stori zanje in za njihove učence …
Mads Mikkelsen in Thomas Vinterberg po Lovu ponovno združita moči, tokrat v zgodbi o štirih prijateljih, ki se lotijo nenavadnega eksperimenta, da bi ugotovili, ali lahko z malce alkohola postanejo srečnejši ljudje in boljši učitelji.
Druk
Thomas Vinterberg / Danska / 2020 / 116 min / danščina
režija Thomas Vinterberg, scenarij Thomas Vinterberg, Tobias Lindholm, fotografija Sturla Brandth Grøvlen, montaža Anne Østerud, Janus Billeskov Jansen, produkcija Sisse Graum Jørgensen, Kasper Dissing, igrajo Mads Mikkelsen, Thomas Bo Larsen, Magnus Millang, Lars Ranthe, Maria Bonnevie, Helene Reingaard Neumann, Susse Wold, distribucija Cinemania group
festivali, nagrade Cannes (uradni izbor); Toronto (svetovna premiera); San Sebastián (skupinska nagrada za najboljšega igralca); nagrade Evropske filmske akademije za najboljši film, režijo, scenarij in igralca; oskar za najboljši mednarodni film.
iz prve roke
»‘Nikoli ne pijem pred zajtrkom.’ To so besede Winstona Churchilla, moža, ki je pomagal poraziti Nemce in zmagati v drugi svetovni vojni, pri tem pa bil ves čas pod znatnim vplivom alkohola. Tudi nekateri drugi veliki umetniki in misleci, na primer Čajkovski in Hemingway, so našli pogum in navdih v alkoholu. Vsi poznamo občutek, ko po prvih nekaj kozarčkih pogovor steče, soba postane večja in težave manjše. /…/ Film Nažgani k resni temi pristopi na humoren – in za nekatere škandalozen – način. Naš cilj je bil ustvariti večplastno zgodbo, ki bi hkrati izzivala in zabavala, nam dala misliti ter nas spravljala v jok in smeh. Upam, da bomo k razmisleku in debatam spodbudili gledalce, živeče v družbi, ki jo vse bolj zaznamuje puritanska retorika, hkrati pa tolerira uživanje kar precejšnjih količin alkohola, celo pri zelo mladih. Film smo si zamislili kot poklon življenju. Obuditev iracionalne modrosti, ki pomete z vso zdravo pametjo in slavi radosti življenja … čeprav pogosto s pogubnimi posledicami.«
– Thomas Vinterberg
portret avtorja
Thomas Vinterberg (1969, København) je s kratkim filmom Sidste omgang leta 1993 diplomiral na Danski filmski akademiji. Leta 1995 je skupaj z Larsom von Trierjem spisal manifest slovite danske Dogme 95. Po njenih zapovedih je tri leta kasneje posnel prvi film tega gibanja, Praznovanje (Festen). Delo je doživelo izreden uspeh in pobralo številna mednarodna priznanja, vključno s posebno nagrado žirije v Cannesu.
Sledila sta dva filma v angleškem jeziku: apokaliptična znanstvenofantastična ljubezenska zgodba Vse za ljubezen (It’s All About Love, 2003) z Joaquinom Phoenixom, Claire Danes in Seanom Pennom ter Draga Wendy (Dear Wendy, 2005), posneta po scenariju Larsa von Trierja.
V Kinodvoru smo si lahko ogledali socialno dramo Submarino (2010), premierno prikazano v tekmovalnem programu Berlinala; psihološko dramo Lov (Jagten, 2012), ki je Madsu Mikkelsenu prinesla nagrado za najboljšega igralca v Cannesu, prejela pa je tudi nominacijo za oskarja v kategoriji najboljši tujejezični film; ter Komuno (Kollektivet, 2016), ovenčano z berlinskim srebrnim medvedom za najboljšo igralko.
Leta 2019 je Vinterberg v angleškem jeziku posnel Kursk, film o tragediji ruske podmornice leta 2000, v katerem so med drugim nastopili Matthias Schoenaerts, Léa Seydoux, Colin Firth in Max von Sydow. V Nažganih režiser prvič po Lovu sodeluje z igralcem Madsom Mikkelsenom.
kritike
»Film Thomasa Vinterberga – prijetno okajen, vesel in melanholičen, mestoma divji in pogosto moder – je opojen koktajl, ki ga zvrneš na eks, zadane pa te šele kasneje – kot brca kakšne posebno evforične mule. /…/ Morda bi si kdo želel bolj neposredno kritične ali poveličevalne vsebine, a film, ki se začne s Kierkegaardom, nazadnje posvoji čudovito ambivalentnost nekega drugega filozofa – morda največjega preroka sodobne moške krize srednjih let, Homerja Simpsona: ‘Naj živi alkohol, vzrok – in rešitev – vseh življenjskih težav!’«
– Jessica Kiang, Sight & Sound
»/…/ izvrstna ansambelska stvaritev, pa tudi odlična priložnost za Madsa Mikkelsena, da z nami deli svojo lisičjo lepoto in spretne plesne gibe. Za vse, ki ste si tega bivšega gimnastičarja kdaj želeli videti, kako uprizori svojo najboljšo impersonacijo Gena Kellyja na glasne ritme evropopa: vaš sanjski film je končno tu.«
– Stephen Dalton, The Hollywood Reporter
»Gledalci bodo v Nažganih našli različna sporočila, odvisno od lastnega odnosa do alkohola in izkušenj z njim. Je film smešen ali žalosten? Gre za lahkotno zabavo ali pa govori o nečem bolj strašljivo temeljnem? Običajni moški srednjega razreda v srednjih letih ter njihova plahneča samozavest niso pogosto deležni seksi filmske – če sploh kakšne – obravnave. Vinterbergu nekako uspe iz vsega tega ustvariti očarljiv, pa tudi precej streznjujoč film.«
– Fionnuala Halligan, Screen Daily
»Film /…/ je rahlo predrzna tragikomedija o alkoholu in krizi srednjih let, temelječa na psevdoznanstveni teoriji, ki mi je v misli priklicala izjavo Humphreyja Bogarta, da ves svet zaostaja za tri pijače. /…/ Nažgani so zares čuden film: morda je Vinterberg hotel posneti nekaj v stilu Velike požrtije (La Grande bouffe) Marca Ferrerija iz leta 1973, zgodbe o štirih tipih, ki se odločijo nažreti do smrti. Spet drugi trenutki, posebno prizor, v katerem štirje pijani protagonisti tekajo naokrog kot otroci, pa so me spomnili na Cassavetesove Može (Husbands) iz leta 1970.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
