Dogodki

Stalna razstava: Trapisti v Rajhenburgu

Ogled je možen vsak dan od torka do nedelje od 10. do 18. ure* na Gradu Rajhenburg

V obnovljenem gradu Rajhenburg v Brestanici, je Muzej novejše zgodovine Slovenije z enoto Brestanica odprl novo stalno razstavo Trapisti v Rajhenburgu. Razstavo, ki je bila odprta 19. aprila 2013 je slavnostno odprl celjski škof msgr. dr. Stanislav Lipovšek.

Samostan Marije Rešiteljice v Rajhenburgu je bil edini samostan reda trapistov v Sloveniji. Prvo razstavo o življenju in delu tega reda pri nas smo na gradu odprli že septembra 1993. Zaradi celovite obnove gradu smo jo odstranili in novo postavljena razstava vsebuje številne nove muzejske eksponate, ki smo jih dobili od številnih darovalcev v času do sedaj.

Red trapistov je bil ustanovljen v Franciji 1664. To je red reformiranih cistercijanov, ki ga je 1664 ustanovil opat Rance. Doživeli so burna zgodovinska obdobja, tudi izgon iz Francije.  Po padcu Napoleona so se vrnili in formirali več novih samostanov. Med njimi tudi samostan Dumb v bližini Lyona.  Ta ni imel dovoljenja za delovanje, zato ga je francoska oblast 1880. razpustila. Menihi tega samostana so iskali nov dom. Prišli so v Rajhenburg in od barona Christiana Esebecka kupili grad. Denar za nakup gradu in obsežnih posesti je dal brat Gabriel Giraud, ki ga  lahko opravičeno imenujemo ustanovitelj samostana.

Trapisti so znani kot strog kontemplativen red. Molitev, delo, pokora, premišljevanje in učenje so sestavljali njihov sedemnajsturni delovni dan. Začeli so ga že ob enih ali dveh zjutraj z molitvijo. Dnevno so posvetili molitvi več kot šest ur. Opat je bil oče samostana, menihi pa njegovi otroci. Oblečeni so bili v meniška oblačila, patri v bela in bratje v rjava. Cel dan so bili skupaj kot družina, a se med seboj niso smeli pogovarjati. Za sporazumevanje so uporabljali znakovno govorico. Bili so strogi vegetarijanci in niso jedli niti jajc niti rib. To je bilo dovoljeno le mladim gojencem in starejšim članom družine. V samostanu so izdelovali odličen sir Trapist, ki so ga smeli uživati, a le v času, ko niso imeli posta.

Trapisti so se držali reka ORA ET LABORA, moli in delaj. Molitev je bila njihovo osnovno opravilo, a pomembno je bilo tudi delo, saj so jim pravila meniškega življenja narekovala, da vse, kar potrebujejo za svoje življenje, naredijo sami. Ukvarjali so se z različnimi vejami gospodarstva. Obdelovali so obsežna posestva, prinesli nove kulture in strojni način obdelovanja zemlje. Že leta 1929 so kupili traktor, ki je bil prvi v Posavju in leto dni pozneje kombajn, s katerim so želi žito. Zgradili so velike hleve, redili krave, konje, prašiče in kokoši. Meso in mesne izdelke so v večini prodajali. Ukvarjali so se z vinogradništvom, pridelovali vino in izdelovali tudi peneče vino. Prvi so začeli škropiti vinsko trto proti peronospori z raztopino modre galice. Nasadili so veliko sadnega drevja, ukvarjali so se s čebelarstvom, vrtnarstvom, cvetličarstvom in imeli so nasade zdravilnih rož. Imeli so tudi vse vrste obrtnih delavnic, kjer so delali izdelke zase, za plačilo krajanom in tudi za prodajo.

Že 1896 so začeli z industrijsko proizvodnjo čokolade, čokoladnih izdelkov in likerjev. V novozgrajenih stavbah so postavili stroje, ki so jih pripeljali iz Francije in začeli s proizvodnjo. Za pogon strojev so najprej uporabljali bencinski motor, a ker je bila ta energija draga, so že 1896 na potoku Brestanica zgradili lastno hidroelektrarno. To je bila prva tovrstna elektrarna na enosmerni električni tok na Spodnjem Štajerskem. Elektriko so napeljali v tovarno, v grad in hleve. Istočasno so se povezali s svetom s telefonom. Njihovi izdelki so bili zelo kvalitetni in jih je kupoval tudi cesarski dvor z Dunaja. Cesar Franc Jožef je trapistom podelil za njihove izdelke naziv IMPERIAL, ki je postal blagovna znamka in leva kot zaščitni znak njihovih proizvodov. Leta 1912 so dobili od cesarja tudi priznanje za kvaliteto izdelkov. Trapisti so delali različne čokolade, čokoladne bonbone in tri vrste likerjev, ki so jih prodajali po vsej Evropi. Imeli so tudi svojo tiskarno, kjer so tiskali knjige, brošure, razglednice, ovitke za čokolade in nalepke za likerje.

Aprila 1941 so grad zasedli Nemci in v njem uredili preselitveno taborišče za izgon Slovencev. Ob njihovem prihodu je bilo v samostanu 90 menihov. 35 so jih Nemci avgusta 1941 izgnali v takratno Hrvaško, kjer so dobili zatočišče v samostanu trapistov Marija Zvezda v Banja Luki. Del menihov je ob prihodu Nemcev samostan zapustilo, del pa so jih Nemci obdržali, da so delali na poljih, v vinogradih, v hlevih in da so delali čokolado in likerje, dokler so imeli surovine. Po končani vojni so se izgnani menihi vrnili, a leta 1947 je bil grad Rajhenburg nacionaliziran in red menihov trapistov razpuščen.

Trapisti so bili  pomemben gospodarski dejavnik na našem področju. Kljub skromnem življenju in odmaknjenosti od vsega posvetnega, so bili zelo napredni in v svoje delo so vnašali novosti. S tem so prinesli k nam velik napredek in njihov vpliv je bilo čutiti na vseh področjih gospodarskega delovanja. Bogata je njihova dediščina, kar je razvidno tudi v razstavi, ki je na ogled.

Prisrčno vabljeni!

Irena Fürst, avtorica razstave

T: 07 620 42 18

Koncert iz cikla Poletje na gradu Rajhenburg 2020

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana Kulturnega doma Krško v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 8 € v predprodaji, 10 € na dan koncerta

Število vstopnic je omejeno, potrebna je predhodna rezervacija.

Prodajno mesto: recepcija gradu Rajhenburg / T: (07) 620 42 16

Spoštovani!

Zaradi negotovih vremenskih razmer je nocojšnji koncert prestavljen v Veliko dvorano Kulturnega doma Krško. 

Prosimo za razumevanje

Skupina The Oakleys se je prvič združila lani, in sicer za potrebe diplomskega koncerta pevke Anje Hrastovšek. Mlado, a vendarle precej izkušeno glasbeno zasedbo, sestavljajo sami izvrstni glasbeniki. Pevka Anja Hrastovšek je pred kratkim diplomirala na deželnem Konservatoriju za glasbo v Celovcu in je dolgoletna članica a capella zasedbe Jazzva, ki je lani Slovenijo zastopala tudi na Evrovizijskem zboru leta in zasedla 3. mesto, pred kratkim pa izdala tudi svoj prvi album. 

Žiga in Peter Smrdel ter Nejc Škofic pa so vsi tudi del zasedbe WCKD Nation, ki vse uspešneje nastopa tako doma kot v tujini. Vse štiri lahko slišimo še v številnih drugih glasbenih zasedbah.

Skupaj igrajo avtorsko glasbo in svojevrstne priredbe legendarnih jazz standardov.

Zasedba:

Anja Hrastovšek - vokal

Nejc Škofic - klavir

Peter Smrdel - kontrabas

Žiga Smrdel - bobni

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

La Belle Époque

komična romantična drama

Nicolas Bedos / Francija, Belgija / 2019 / 115 min

Scenarij: Nicolas Bedos

Režija: Nicolas Bedos

Igrajo: Daniel Auteuil, Guillaume Canet, Doria Tillier, Fanny Ardant, Pierre Arditi

o filmu

Francoski filmski zvezdnik Daniel Auteuil igra Victorja, moškega v 60. letih, katerega poroka z Marianne (Fanny Ardant) je na veliki preizkušnji. Kmalu sreča Antoina (Guillaume Canet), lastnika podjetja, ki ljudem omogoča izvedbo različice "potovanja skozi čas". Tako obišče prizorišče, v katerem podjetje ponuja svojim strankam priložnost, da se potopijo nazaj v dobo po njihovi izbiri. Victor se odločil podoživeti najbolj nepozaben teden svojega življenja - tistega, ko je pred 40 leti spoznal svojo veliko ljubezen. Film je bil premierno prikazan na filmskem festivalu v Cannesu leta 2019.

En krompir, tri države: Okupacijske meje na Dolenjskem 1941–1945

strokovno vodstvo 

sobota, 8. 8., ob 17. uri / grad Rajhenburg  

Na strokovnem vodstvu nam bo izr. prof. dr. Bojan Balkovec predstavil potek in izsledke triletnega raziskovalnega projekta Napravite mi to deželo nemško … italijansko … madžarsko … hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva., ki ga je med leti 2018 in 2020 izvajala ekipa zgodovinarjev in geografov z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani; kot zunanji partner sodeluje tudi Inštitut za narodnostna vprašanja. Projekt financira ARRS.     

V razstavo, ki bo v okrogli dvorani gradu Rajhenburg na ogled še do 16. avgusta 2020, so vključeni tudi predmeti in arhivsko gradivo Dolenjskega muzeja Novo mesto.    

Delo raziskovalne ekipe in dosežke raziskave lahko spremljate na https://www.facebook.com/OkupacijskeMeje/.  

Javno vodstvo po razstavi bo potekalo v skladu z navodili in priporočili Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Vljudno naprošamo za predhodno najavo vaše udeležbe.

Koncert iz cikla Poletje na gradu Rajhenburg 2020

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 6 €

Število vstopnic je omejeno, potrebna je predhodna rezervacija.

Prodajno mesto: recepcija gradu Rajhenburg / T: (07) 620 42 16

Edinstven zvok in karizmatična glasba. Glasba za dušo. Mednarodna naveza med Avstralko iz Melbourna Yani Pearl in Primorcem Martinom Martisom ustvarja nov, a hkrati znan in privlačen stil. Razvila sta svojevrsten zvok, ki se prepleta s folk glasbo. Začutiti je keltske korenine, vse skupaj pa je obarvano z glasbami sveta.

Yani Pearl je pevka in skladateljica, ki prihaja iz Avstralije in iz svojih škotskih korenin črpa keltski izraz. Je tudi pisateljica. Njen glas in besedila prenašajo odkrit in oseben pogled na življenje in pot, po kateri hodi.

Martin Martis je multiinstrumentalist, skladatelj, producent in zvočni inženir. Igral je v številnih zasedbah in projektih po svetu in doma, sodeloval z različnimi glasbenimi, plesnimi in gledališkimi skupinami. Mojster improvizacije ustvarja orkestrske skladbe z nepričakovanimi kombinacijami instrumentov in snema lastna žanrske solo skladbe. 

www.yandm.rocks

www.youtube.com/watch?v=892juyU-oj4

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

ŠIVI

Šavovi

Miroslav Terzić / Srbija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Slovenija / 2019 / 98 min / srbščina

igrajo Snežana Bogdanović, Marko Baćović, Jovana Stojiljković, Vesna Trivalić, Dragana Varagić, Pavle Čemerikić, distribucija Cinemania group

Ana je prepričana, da je bil njen novorojenček, ki so ga pred osemnajstimi leti razglasili za mrtvega, v resnici ukraden in prodan za posvojitev. Nova sled ji vzbudi upanje, da ga bo končno našla, in poda se v neusmiljen boj s policijo, bolnišnično birokracijo in celo lastno družino, odločena, da bo naposled izvedela resnico.

Film, posnet po enem največjih škandalov v sodobni Srbiji, je bil premierno prikazan na Berlinalu, kjer je navdušil občinstvo in osvojil nagrado Europa Cinemas Label, ogledali pa smo si ga lahko tudi v Liffovi sekciji Perspektive.

iz prve roke

»Leta 2001 sem prvič postal oče. Nekaj mesecev pred tem najpomembnejšim dogodkom v svojem življenju sem slišal zgodbo o kraji novorojenčkov iz porodnišnic. O njihovi prodaji, lažnih smrtih. O prevaranih materah in uničenih družinah. Dogodek, ki me je čakal, je v meni vzbujal strah, in to ne le tisti primarni strah, češ, ali bo vse v redu, pač pa me je začelo skrbeti, da bi se kaj takega zgodilo tudi nama. Začel sem spraševati naokoli, raziskovati in kopati, brskati po arhivih ter iskati priče. Zgodba se je kot nekakšna novica za rubriko ‘saj ni res, pa je’ samo občasno pojavila v medijih in takoj nato izginila, kot bi bila izmišljena. V arhivu dnevnega časopisa Politika sem našel nekaj deset člankov o ukradenih in prodanih otrocih. Vsi članki so bili zelo senzacionalistični in zelo, zelo žalostni. Končevali so se s tožbami mater, ki so jih v večini primerov razglasili za nore in neprištevne. Sklenil sem, da povem zgodbo o šivih. Pretrganih. Ta zgodba ima lahko srečen konec. Če uspemo premagati sistem. /…/ Hotel sem posneti triler z elementi družinske drame. Poigral sem se s formo, načinom pripovedi. Želel sem, da bi gledalec postal soudeleženec, ki bi se skupaj z našo glavno junakinjo boril proti nevidnemu sovražniku – sistemu. /…/ Več kot petsto družin poskuša najti svoje otroke. Niti enega primera še niso rešili. Dolgo sem se ukvarjal s to zgodbo in zdelo se mi je, da je čas, da jo povem.«– Miroslav Terzić

Triglav. Naš očak, najvišji vrh in simbol slovenstva. Kupljen za en goldinar pred 125 leti. Zlatorogov skalnati raj, zavit v meglo mitov in legend, prepojen z znojem in krvjo plezalnih pionirjev. Nepogrešljiv partner Vardarja v znani jugoslovanski narodnobudilni pesmi in eno izmed prizorišč neustrašnega upora proti okupatorju.     

Danes? Top instagram destinacija, v poletnih mesecih obljudena bolj kot trgovski centri v času popustov. Selfi pred Aljaževim stolpom lahko premagaš le s selfijem v Aljaževem stolpu. Triglav privablja pisane množice in med njimi se vedno najde nekaj junakov v japonkah, ki jih kasneje rešujejo s helikopterji. Ob tem se sprašujemo, kako za vraga se to sploh zgodi? Kdo na vzpon na 2864 metrov nadmorske višine krene s plaže?

Cena vstopnice: 14 € v predprodaji (od 6. 7. do 24. 7.), 17 € v redni prodaji

Število vstopnic je omejeno, potrebna je predhodna rezervacija.

Prodajno mesto: recepcija gradu Rajhenburg / T: (07) 620 42 16

Nakup vstopnic je možen tudi z nakazilom kupnine na TRR. Več informacij na (07) 488 01 90 ali info@kd-krsko.si.

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

KONJE KRAST

Ut og stjæle hester

Hans Petter Moland / Norveška, Švedska, Danska / 2019 / 122 min / norveščina, švedščina  

režija Hans Petter Moland, scenarij Hans Petter Moland (po romanu Pera Pettersona), fotografija Rasmus Videbæk, montaža Jens Christian Fodstad, Nicolaj Monberg, glasba Kaspar Kaae, produkcija Håkon Øverås, Turid Øversveen, igrajo Stellan Skarsgård, Bjørn Floberg, Tobias Santelmann, Jon Ranes, Danica Curcic, distribucija v Sloveniji Cinemania

festivali, nagrade Srebrni medved za izjemen umetniški prispevek (fotografija) – Berlinale. Pet norveških nacionalnih filmskih nagrad (za najboljšo režijo, najboljši norveški kinematografski film, najboljšo fotografijo, glasbo in moško stransko vlogo). Norveški kandidat za tujejezičnega oskarja. LIFFe. Glasgow. Haifa.

Vizualno razkošna, v mogočno norveško divjino postavljena ekranizacija istoimenske uspešnice norveškega pisatelja Pera Pettersona raziskuje teme krivde, odgovornosti in tistih na videz nepomembnih dogodkov, ki za vedno zaznamujejo naša življenja.

zgodba

November 1999. Sedeminšestdesetletni Trond živi samotno življenje v hišici na robu gozda. Ko pa se jesen prevesi v zimo, odkrije, da ima soseda. Zave se, da je s tem človekom delil svoje prelomno poletje 1948. Tistega leta je dopolnil petnajst let … Tistega poletja je odrasel …

iz prve roke

»Pri šestnajstih sem odšel od doma in se preselil v ZDA. Norveško sem zapustil tudi zato, ker sem hotel iti čim dlje od kraja svoje mladosti. /…/ Nisem bežal pred težkim življenjem, bežal sem pred občutkom zapuščenosti. In prav o tem govori knjiga Konje krast. Enaka pokrajina, notranji boji petnajstletnega fanta ter njegov odnos z očetom, poln paradoksov. /…/ To je bogat in intimen portret življenja, ki sem ga poznal. Od nekdaj sem pripovedoval precej resne zgodbe, tudi kadar sem jih prežel s humorjem in lahkotnostjo. /…/ Konje krast seveda ni komedija, a zgodbo zaznamuje nežnost, ki je prizanesljiva do človeške narave. V njej ni nobene melodrame, le življenja, polna dram in tragičnih, usodnih napak. Liki živijo daleč od hrupa zunanjega sveta. Njihove dileme in konflikti niso del okolja, ki je polno motenj. Namesto tega so obkroženi z naravo – in občasno ujeti vanjo. To je narava, ki človeka popolnoma prevzame in včasih plaši. Ne zato, ker bi bila neprijazna, ampak ker je tako prostrana, neskončna in včasih kruta. /…/ Roman je filmičen v svojem gibanju, ritmu in zgradbi, zato sem verjel, da utegne iz njega nastati odličen film. Tisto, kar ostane neizgovorjeno ali pa je zgolj nakazano, prežame zgodbo s skrivnostnostjo. Življenje lika se odvije skozi prepletajoče se fragmente. Spoznamo, kako so Tronda zaznamovale posledice lastnih izbir, predvsem pa odkrijemo, kako je očetova odločitev, ko je bilo Trondu petnajst let, odzvanjala skozi vse njegovo življenje.«– Hans Petter Moland

portret avtorja

Hans Petter Moland (rojen leta 1955 v Oslu) je študiral film na kolidžu Emerson v Bostonu, leta 1993 pa posnel celovečerni prvenec Secondloitnanten. Za film Kjaerlighetens kjotere (1995) si je prislužil posebno omembo žirije na festivalu v San Sebastiánu. Njegovi celovečerci The Beautiful Country (2004), En ganske snill mann (2010) in Amaterji (Kraftidioten, 2014) so bili vsi uvrščeni v tekmovalni program Berlinala. Amaterje smo videli tudi pri nas, tako na festivalu Liffe kot v redni distribuciji, na rednem sporedu Kinodvora pa smo si lahko ogledali tudi film Izginotje (Flaskepost fra P). Leta 2019 je Moland posnel svoj prvi hollywoodski film Ledeno maščevanje (Cold Pursuit), priredbo Amaterjev z Liamom Neesonom v glavni vlogi. Konje krast je režiserjev deseti igrani celovečerec, premierno pa je bil prikazan na Berlinalu, kjer je dobil nagrado za izjemen umetniški prispevek.

kritike

»Molandov film bi bil težko lepši. Ujame duha davno minulega poletja, ko se je vse zdelo, dišalo – in bilo – dobro. Strne hlad, temo, težke trenutke ter melanholijo preteklih dni in zamujenih priložnosti.«– Jan Lumholdt, Cineuropa

»Ta evokativna zgodba o otroštvu, ki se ga na starost spominja osamljeni Stellan Skarsgård, spaja budistično filozofijo s povojno nostalgijo. /…/ Umetnost mandal – natančni, zapleteni vzorci, ki jih iz barvnega peska izdelujejo budistični menihi, ter kasnejše uničenje teh čudovitih stvaritev – /…/ ima preprosto sporočilo: da se v življenju ne smemo oklepati stvari, ne glede na to, kako lepe so ali kako boleče bi jih bilo izpustiti iz rok. Ta misel je v samem srcu Molandove čudovito sugestivne priredbe romana /…/. ‘Sam se odločiš, kdaj te bo bolelo,’ reče Trondu oče na začetku filma, medtem ko z golimi rokami ruva koprive. /…/ Trondova zadnja lekcija je preprosta kot budistični nauk: pusti, da najtežje stvari odplavajo kot hlodi lesa po reki navzdol.«– Caitlin Quinlan, Sight & Sound

»Sila dovršena meditacija o življenju, krivdi in odgovornosti. /…/ Eden izmed užitkov, ki jih prinaša ta izjemno čutni film, je način, kako v gledalcu s pomočjo ekspresivne kamere, montaže in zvočnih učinkov vzdrami fizične občutke. Dramatične trenutke napoveduje nizek hrumeč zvok, kot bi se bližal plaz. Vseskozi spreminjajoči se spektakel narave /…/ je prava paša za oči, čudovito izvirna glasbena podlaga pa ta učinek le še okrepi.«– Deborah Young, The Hollywood Reporter

»/…/ ljubeča filmska priredba, ki vizualno razkošen način pripovedovanja učinkovito postavi nasproti opustošenemu notranjemu svetu likov.«– Guy Lodge, Variety

»Režiser je s pomočjo direktorjev fotografije /…/ ustvaril svet, v katerega vdira zlo; zlomljeni Raj, kjer vse, od koruznih polj do mravelj, prežema neka nevidna grožnja. Že pokanje debel med sečnjo daje slutiti vrsto tragedij na obzorju.«– Rory O’Connor, CineVue

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

LARA

Lara

Jan Ole Gerster / Nemčija / 2019 / 98 min / nemščina

režija Jan-Ole Gerster, scenarij Blaž Kutin, fotografija Frank Griebe, montaža Isabel Meier, glasba Arash Safaian, produkcija Marcos Kantis, Martin Lehwald, Michal Pokorny, igrajo Corinna Harfouch, Tom Schilling, André Jung, Volkmar Kleinert, Rainer Bock, distribucija FIVIA – Vojnik

festivali, nagrade Karlovi Vari (posebna nagrada žirije, nagrada za najboljšo igralko, nagrada ekumenske žirije); Liffe (posebna omemba žirije); München (nagrada za najboljšo režijo, nagrada FIPRESCI); Bavarska filmska nagrada za najboljšo glasbo; nagrada Združenja nemških umetniških kinematografov; Les Arcs (nagrada novinarjev)

Na dan, ko Lara praznuje šestdeset let, se njen sin Viktor, obetavni pianist, pripravlja na najpomembnejši koncert kariere. Tankočutna, večplastna zgodba o izgubljenih sanjah, ljubezni do glasbe in zapletenem odnosu med materjo in sinom.

zgodba

Na dan, ko Lara praznuje šestdeset let, se njen sin Viktor, obetavni pianist, pripravlja na najpomembnejši koncert kariere. A Lare ni med povabljenimi …

Tankočutna, večplastna zgodba o izgubljenih sanjah, ljubezni do glasbe ter zapletenem razmerju med materjo in sinom. Nemški film, posnet po scenariju slovenskega scenarista in režiserja Blaža Kutina, je na festivalu v Karlovih Varih osvojil posebno nagrado žirije in lovoriko za najboljšo igralko, posebno omembo pa mu je namenila tudi žirija na zadnjem Liffu.

zanimivosti

Scenarij za celovečerni film Lara je Blažu Kutinu leta 2006 prinesel nagrado novi talent Evropske unije programa MEDIA, ki jo podeljujejo v Cannesu, na Sarajevskem filmskem festivalu je zanj prejel nagrado CineLink, projekt pa je bil izbran tudi za sodelovanje na prestižni delavnici Ateliers D’Angers. Slovenski Filmski sklad je scenarij dvakrat zavrnil.

iz prve roke

»Blaža Kutina sem srečal leta 2016, ko sem iskal soscenarista za enega svojih projektov. /…/ Med delom mi je ves čas omenjal svoj scenarij, ki je bil večkrat nagrajen, a je vseeno ostal nerealiziran. Postal sem radoveden in ga prosil, če ga lahko vidim. Takoj ko sem ga prebral, mi je bilo jasno, da ga hočem posneti. Moj prvi film je bil zelo avtobiografski; z Laro je bilo seveda čisto drugače, a lik mi je bil vseeno čudno blizu. Hotel sem ugotoviti, zakaj me je ta zgodba tako ganila, izvedeti več o tej nenavadni ženski. Za vsemi Larinimi podlimi dejanji se skriva osamljena, ranjena, nerazumljena borka, ki skuša dati smisel svojemu življenju.«– Jan-Ole Gerster

portret avtorjev

Jan-Ole Gerster, rojen leta 1978, je diplomiral iz scenaristike in režije na Nemški akademiji za film in televizijo v Berlinu. Njegov diplomski film Oh Boy (2012), za katerega je napisal tudi scenarij, je po premieri v Karlovih Varih postal velika uspešnica v nemških kinematografih ter prejel številna priznanja, med drugim nagrado Evropske filmske akademije za odkritje leta in šest nagrad Nemške filmske akademije, vključno za najboljši celovečerec. Lara je Gersterjev drugi celovečerec.

Blaž Kutin se je rodil leta 1970 v Ljubljani, diplomiral iz etnologije in sociologije kulture na ljubljanski Filozofski fakulteti, trenutno pa živi v Berlinu. Leta 1995 je izdal knjigo Dežela belih golobov (1995), potopis s potovanj po Bosni med tamkajšnjo vojno, leta 2017 pa zbirko kratkih zgodb Tempirana bomba. Kot režiser je debitiral s celovečercem Nikoli nisva šla v Benetke (2008), ki je bil premierno prikazan v tekmovalni sekciji festivala v Sarajevu. Sledila sta kratka filma Toplo za ta letni čas (2011), ki je svetovno premiero prav tako doživel v Sarajevu, ter z vesno za najboljši kratkometražec nagrajeni Poslednji dan Rudolfa Nietscheja (2018).

kritike»Dlje ko spremljamo Laro Jenkins, bolj razumemo globino in vir njenih ran. Junakinja nekoliko spominja na sadomazohistični lik Isabelle Huppert v Učiteljici klavirja Michaela Hanekeja, ki je prihodnost mlade glasbenice skušala uničiti s polaganjem črepinj v žepe njenega plašča. A škoda, ki jo tu naredi Lara, je izključno psihološke narave, Gersterjev pristop pa niti približno tako hladen. Pod površjem je toplota, ki izvira tako iz režiserjeve vere v lik kot iz igralke same /…/. Gledalca čakajo siloviti, globoki trenutki; skrivnosti, ki jih je treba rešiti, pa tudi tiste – o ranah, ki prehajajo iz generacije v generacijo, in o človeškem vedenju –, ki jih ne bomo znali nikoli razvozlati.«– Peter Debruge, Variety

»V Lari za polikano fasado ždi pošastna mešanica perfekcionizma in negotovosti, s katero trpinči tako sebe kot svoje bližnje. Gerster jo uokvirja v toge, stroge kadre, ki ustrezajo njeni naravi, in vseskozi ohranja ambivalenten pogled – gledalcu vedno pušča prostor, da si sestavi lastno sliko.«– Špela Barlič, Dnevnik

 »Prvih sedem minut /…/ je učna ura odločne, subtilne ekspozicije. Občinstvo je nedvomno v zanesljivih pripovedniških rokah. /…/ Jan-Ole Gerster in Corinna Harfouch sta skupaj s scenaristom Blažem Kutinom ustvarila film, ki gledalca preseneča in drži v napetosti vseh sedemindevetdeset minut trajanja. /…/ Scenarij, samozavestna režija in umirjena kamera izrišejo kompleksen lik ženske, ki je naporna in izjemno antipatična, a jo hkrati lahko razumemo. Nekateri bomo v njenih paničnih, preračunljivih očeh morda celo uzrli najslabšo plat samih sebe. /…/ Pravi mali dragulj.«– Fionnuala Halligan, Screen Daily

»Scenarij Blaža Kutina se spretno poigrava s pričakovanji, srečanja med liki – včasih zabavna, včasih ganljiva in včasih frustrirajoča – niso nikoli predvidljiva, ambivalentni junaki pa pripovedujejo o neuspehu, obžalovanju, a tudi upanju in želji po življenju. S subtilno napetostjo, ki gledalca niti za hip ne izpusti iz svojega prijema, ter nadvse zanimivo in močno protagonistko se Lara uvršča med velika dela nemške kinematografije.«– Deutsche Film- und Medienbewertung (FBW)

»Jan-Ole Gerster podobno kot v prvencu Oh, Boy prikaže Larin dan kot tragikomedijo, sestavljeno iz posameznih epizod. V tem jesenskem sprehodu se živahno izmenjujejo absurdna komedija in tragedija, jedek humor in nežna melanholija.«– Joachim Kurz, Kino-Zeit

»/…/ že od Hanekeja naprej vemo, da pianistke muči psihološka rigidnost. A tisto, kar Laro reši pred karikaturo, Gersterjev film pa pred njegovo nagnjenostjo k strogosti, je humor. Lara je najboljša, kadar strelja svoje z grenkim humorjem prepojene puščice.«– Paola Raiman, Cahiers du cinéma

»/…/ intimna in večplastna študija zapravljenega življenja. Lara zna biti manipulativna in zlobna, a je hkrati disciplinirana, ambiciozna in strastna – in prav iz teh nasprotij film črpa svojo čustveno moč. Gerster, ki briljantno uravnoteži melanholijo in humor, raziskuje moč tujega odobravanja in neodobravanja ter pokaže, kako nas bežne pripombe lahko zaznamujejo za vse življenje.«– Juliane Grieb, Londonski filmski festival

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

ŽVIŽGAČI

La Gomera

Corneliu Porumboiu / Romunija, Nemčija, Francija / 2019 / 97 min

igrajo Vlad Ivanov, Catrinel Marlon, Rodica Lazar, Antonio Buil, Agustí Villaronga, Sabin Tambrea, distribucija FIVIA – Vojnik

festivali, nagrade Cannes 2019, Sydney 2019, München 2019

Policijski inšpektor Cristi prispe na kanarski otok Gomera, da bi se sestal z Gildo, femme fatale, ter se naučil starodavnega žvižganega jezika. A nič ni tako, kot je videti na prvi pogled, in stvari ne gredo ravno po načrtih …

Še ena značilna suha komedija Corneliuja Porumboiuja (Smo imeli revolucijo ali ne?, Policijski, pridevnik), a tokrat postavljena na najbolj neznačilne lokacije romunskega novega vala: na Kanarske otoke in v Singapur. Film je bil premierno prikazan v Cannesu, slovenski gledalci pa smo si ga lahko ogledali v Liffovi sekciji Kralji in kraljice. Romunski kandidat za oskarja.

iz prve roke

»Romunski naslov označuje enega od kanarskih otokov, kraj, kamor pobegneš od sveta, izgubljeni raj. Francoski in angleški naslov [pa tudi slovenski, op. ur.] sta povezana s skrivnostnim žvižganim jezikom, ki ga poznajo v različnih krajih sveta in katerega izvor je neznan. Rad si mislim, da je to naš izvirni, prvobitni jezik, ki je obstajal pred govorjenim. Otok Gomera je tesno povezan z izročilom teh žvižgov. Naslov ‘Žvižgači’ zveni zelo filmsko, skoraj kot ‘Iskalci’ Johna Forda. /…/ Jezik silbo gomero omogoča kodiranje govorjenega jezika, podobno kot film kodira resničnost. V Žvižgačih sem se poigral s kodi zelo različnih žanrov – od detektivke in filma noir do vesterna in komedije. Hotel sem povedati zgodbo o ljudeh, ki lažejo, ki igrajo dvojno igro. /…/ V mojem prvem filmu Smo imeli revolucijo ali ne? so liki ves čas govorili in razglabljali, ker so poskušali definirati revolucijo – ta je nazadnje strmoglavila režim, ki se je tako dolgo zdel neuničljiv. V Žvižgačih pa so junaki ujeti v svet, v katerem vladajo trdna mnenja in kjer vsakdo poskuša svoje stališče vsiliti drugim; tu se odvija nenehna igra moči. V mračnem svetu, kjer se je treba za vse pogajati, pristna komunikacija bolje deluje prek skrivnega jezika. Tistim, ki ga obvladajo, omogoča, da se izognejo bremenu napetih medčloveških odnosov in tako ohranijo nekakšno iskrenost. Ta skrivni jezik je za Cristija ključnega pomena, saj ga nazadnje uporabi za osebne namene, ki nimajo nič s kriminalnimi razlogi, zaradi katerih se ga je moral naučiti. /…/ Humor se v mojih filmih porodi spontano. Mogoče je to povezano s kulturo. Moji liki so zelo resni. Verjamejo, da so gospodarji svoje usode, vendar v resnici ni tako. Igralce vedno prosim, da vsak prizor vzamejo skrajno resno – tudi če se zdi popolnoma absurden. Vzemimo na primer prizor, v katerem se policist poskuša naučiti žvižganega jezika. Zelo me zabava ustvarjanje neskladja med junaškimi pretenzijami in resničnim stanjem. To silno resno vzdušje daje mojim filmom pridih absurdnosti.«– Corneliu Porumboiu