Dogodki

En krompir, tri države: Okupacijske meje na Dolenjskem 1941–1945

strokovno vodstvo 

sobota, 8. 8., ob 17. uri / grad Rajhenburg  

Na strokovnem vodstvu nam bo izr. prof. dr. Bojan Balkovec predstavil potek in izsledke triletnega raziskovalnega projekta Napravite mi to deželo nemško … italijansko … madžarsko … hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva., ki ga je med leti 2018 in 2020 izvajala ekipa zgodovinarjev in geografov z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani; kot zunanji partner sodeluje tudi Inštitut za narodnostna vprašanja. Projekt financira ARRS.     

V razstavo, ki bo v okrogli dvorani gradu Rajhenburg na ogled še do 16. avgusta 2020, so vključeni tudi predmeti in arhivsko gradivo Dolenjskega muzeja Novo mesto.    

Delo raziskovalne ekipe in dosežke raziskave lahko spremljate na https://www.facebook.com/OkupacijskeMeje/.  

Javno vodstvo po razstavi bo potekalo v skladu z navodili in priporočili Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Vljudno naprošamo za predhodno najavo vaše udeležbe.

Koncert iz cikla Poletje na gradu Rajhenburg 2020

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 6 €

Število vstopnic je omejeno, potrebna je predhodna rezervacija.

Prodajno mesto: recepcija gradu Rajhenburg / T: (07) 620 42 16

Edinstven zvok in karizmatična glasba. Glasba za dušo. Mednarodna naveza med Avstralko iz Melbourna Yani Pearl in Primorcem Martinom Martisom ustvarja nov, a hkrati znan in privlačen stil. Razvila sta svojevrsten zvok, ki se prepleta s folk glasbo. Začutiti je keltske korenine, vse skupaj pa je obarvano z glasbami sveta.

Yani Pearl je pevka in skladateljica, ki prihaja iz Avstralije in iz svojih škotskih korenin črpa keltski izraz. Je tudi pisateljica. Njen glas in besedila prenašajo odkrit in oseben pogled na življenje in pot, po kateri hodi.

Martin Martis je multiinstrumentalist, skladatelj, producent in zvočni inženir. Igral je v številnih zasedbah in projektih po svetu in doma, sodeloval z različnimi glasbenimi, plesnimi in gledališkimi skupinami. Mojster improvizacije ustvarja orkestrske skladbe z nepričakovanimi kombinacijami instrumentov in snema lastna žanrske solo skladbe. 

www.yandm.rocks

www.youtube.com/watch?v=892juyU-oj4

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

ŠIVI

Šavovi

Miroslav Terzić / Srbija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Slovenija / 2019 / 98 min / srbščina

igrajo Snežana Bogdanović, Marko Baćović, Jovana Stojiljković, Vesna Trivalić, Dragana Varagić, Pavle Čemerikić, distribucija Cinemania group

Ana je prepričana, da je bil njen novorojenček, ki so ga pred osemnajstimi leti razglasili za mrtvega, v resnici ukraden in prodan za posvojitev. Nova sled ji vzbudi upanje, da ga bo končno našla, in poda se v neusmiljen boj s policijo, bolnišnično birokracijo in celo lastno družino, odločena, da bo naposled izvedela resnico.

Film, posnet po enem največjih škandalov v sodobni Srbiji, je bil premierno prikazan na Berlinalu, kjer je navdušil občinstvo in osvojil nagrado Europa Cinemas Label, ogledali pa smo si ga lahko tudi v Liffovi sekciji Perspektive.

iz prve roke

»Leta 2001 sem prvič postal oče. Nekaj mesecev pred tem najpomembnejšim dogodkom v svojem življenju sem slišal zgodbo o kraji novorojenčkov iz porodnišnic. O njihovi prodaji, lažnih smrtih. O prevaranih materah in uničenih družinah. Dogodek, ki me je čakal, je v meni vzbujal strah, in to ne le tisti primarni strah, češ, ali bo vse v redu, pač pa me je začelo skrbeti, da bi se kaj takega zgodilo tudi nama. Začel sem spraševati naokoli, raziskovati in kopati, brskati po arhivih ter iskati priče. Zgodba se je kot nekakšna novica za rubriko ‘saj ni res, pa je’ samo občasno pojavila v medijih in takoj nato izginila, kot bi bila izmišljena. V arhivu dnevnega časopisa Politika sem našel nekaj deset člankov o ukradenih in prodanih otrocih. Vsi članki so bili zelo senzacionalistični in zelo, zelo žalostni. Končevali so se s tožbami mater, ki so jih v večini primerov razglasili za nore in neprištevne. Sklenil sem, da povem zgodbo o šivih. Pretrganih. Ta zgodba ima lahko srečen konec. Če uspemo premagati sistem. /…/ Hotel sem posneti triler z elementi družinske drame. Poigral sem se s formo, načinom pripovedi. Želel sem, da bi gledalec postal soudeleženec, ki bi se skupaj z našo glavno junakinjo boril proti nevidnemu sovražniku – sistemu. /…/ Več kot petsto družin poskuša najti svoje otroke. Niti enega primera še niso rešili. Dolgo sem se ukvarjal s to zgodbo in zdelo se mi je, da je čas, da jo povem.«– Miroslav Terzić

Triglav. Naš očak, najvišji vrh in simbol slovenstva. Kupljen za en goldinar pred 125 leti. Zlatorogov skalnati raj, zavit v meglo mitov in legend, prepojen z znojem in krvjo plezalnih pionirjev. Nepogrešljiv partner Vardarja v znani jugoslovanski narodnobudilni pesmi in eno izmed prizorišč neustrašnega upora proti okupatorju.     

Danes? Top instagram destinacija, v poletnih mesecih obljudena bolj kot trgovski centri v času popustov. Selfi pred Aljaževim stolpom lahko premagaš le s selfijem v Aljaževem stolpu. Triglav privablja pisane množice in med njimi se vedno najde nekaj junakov v japonkah, ki jih kasneje rešujejo s helikopterji. Ob tem se sprašujemo, kako za vraga se to sploh zgodi? Kdo na vzpon na 2864 metrov nadmorske višine krene s plaže?

Cena vstopnice: 14 € v predprodaji (od 6. 7. do 24. 7.), 17 € v redni prodaji

Število vstopnic je omejeno, potrebna je predhodna rezervacija.

Prodajno mesto: recepcija gradu Rajhenburg / T: (07) 620 42 16

Nakup vstopnic je možen tudi z nakazilom kupnine na TRR. Več informacij na (07) 488 01 90 ali info@kd-krsko.si.

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

KONJE KRAST

Ut og stjæle hester

Hans Petter Moland / Norveška, Švedska, Danska / 2019 / 122 min / norveščina, švedščina  

režija Hans Petter Moland, scenarij Hans Petter Moland (po romanu Pera Pettersona), fotografija Rasmus Videbæk, montaža Jens Christian Fodstad, Nicolaj Monberg, glasba Kaspar Kaae, produkcija Håkon Øverås, Turid Øversveen, igrajo Stellan Skarsgård, Bjørn Floberg, Tobias Santelmann, Jon Ranes, Danica Curcic, distribucija v Sloveniji Cinemania

festivali, nagrade Srebrni medved za izjemen umetniški prispevek (fotografija) – Berlinale. Pet norveških nacionalnih filmskih nagrad (za najboljšo režijo, najboljši norveški kinematografski film, najboljšo fotografijo, glasbo in moško stransko vlogo). Norveški kandidat za tujejezičnega oskarja. LIFFe. Glasgow. Haifa.

Vizualno razkošna, v mogočno norveško divjino postavljena ekranizacija istoimenske uspešnice norveškega pisatelja Pera Pettersona raziskuje teme krivde, odgovornosti in tistih na videz nepomembnih dogodkov, ki za vedno zaznamujejo naša življenja.

zgodba

November 1999. Sedeminšestdesetletni Trond živi samotno življenje v hišici na robu gozda. Ko pa se jesen prevesi v zimo, odkrije, da ima soseda. Zave se, da je s tem človekom delil svoje prelomno poletje 1948. Tistega leta je dopolnil petnajst let … Tistega poletja je odrasel …

iz prve roke

»Pri šestnajstih sem odšel od doma in se preselil v ZDA. Norveško sem zapustil tudi zato, ker sem hotel iti čim dlje od kraja svoje mladosti. /…/ Nisem bežal pred težkim življenjem, bežal sem pred občutkom zapuščenosti. In prav o tem govori knjiga Konje krast. Enaka pokrajina, notranji boji petnajstletnega fanta ter njegov odnos z očetom, poln paradoksov. /…/ To je bogat in intimen portret življenja, ki sem ga poznal. Od nekdaj sem pripovedoval precej resne zgodbe, tudi kadar sem jih prežel s humorjem in lahkotnostjo. /…/ Konje krast seveda ni komedija, a zgodbo zaznamuje nežnost, ki je prizanesljiva do človeške narave. V njej ni nobene melodrame, le življenja, polna dram in tragičnih, usodnih napak. Liki živijo daleč od hrupa zunanjega sveta. Njihove dileme in konflikti niso del okolja, ki je polno motenj. Namesto tega so obkroženi z naravo – in občasno ujeti vanjo. To je narava, ki človeka popolnoma prevzame in včasih plaši. Ne zato, ker bi bila neprijazna, ampak ker je tako prostrana, neskončna in včasih kruta. /…/ Roman je filmičen v svojem gibanju, ritmu in zgradbi, zato sem verjel, da utegne iz njega nastati odličen film. Tisto, kar ostane neizgovorjeno ali pa je zgolj nakazano, prežame zgodbo s skrivnostnostjo. Življenje lika se odvije skozi prepletajoče se fragmente. Spoznamo, kako so Tronda zaznamovale posledice lastnih izbir, predvsem pa odkrijemo, kako je očetova odločitev, ko je bilo Trondu petnajst let, odzvanjala skozi vse njegovo življenje.«– Hans Petter Moland

portret avtorja

Hans Petter Moland (rojen leta 1955 v Oslu) je študiral film na kolidžu Emerson v Bostonu, leta 1993 pa posnel celovečerni prvenec Secondloitnanten. Za film Kjaerlighetens kjotere (1995) si je prislužil posebno omembo žirije na festivalu v San Sebastiánu. Njegovi celovečerci The Beautiful Country (2004), En ganske snill mann (2010) in Amaterji (Kraftidioten, 2014) so bili vsi uvrščeni v tekmovalni program Berlinala. Amaterje smo videli tudi pri nas, tako na festivalu Liffe kot v redni distribuciji, na rednem sporedu Kinodvora pa smo si lahko ogledali tudi film Izginotje (Flaskepost fra P). Leta 2019 je Moland posnel svoj prvi hollywoodski film Ledeno maščevanje (Cold Pursuit), priredbo Amaterjev z Liamom Neesonom v glavni vlogi. Konje krast je režiserjev deseti igrani celovečerec, premierno pa je bil prikazan na Berlinalu, kjer je dobil nagrado za izjemen umetniški prispevek.

kritike

»Molandov film bi bil težko lepši. Ujame duha davno minulega poletja, ko se je vse zdelo, dišalo – in bilo – dobro. Strne hlad, temo, težke trenutke ter melanholijo preteklih dni in zamujenih priložnosti.«– Jan Lumholdt, Cineuropa

»Ta evokativna zgodba o otroštvu, ki se ga na starost spominja osamljeni Stellan Skarsgård, spaja budistično filozofijo s povojno nostalgijo. /…/ Umetnost mandal – natančni, zapleteni vzorci, ki jih iz barvnega peska izdelujejo budistični menihi, ter kasnejše uničenje teh čudovitih stvaritev – /…/ ima preprosto sporočilo: da se v življenju ne smemo oklepati stvari, ne glede na to, kako lepe so ali kako boleče bi jih bilo izpustiti iz rok. Ta misel je v samem srcu Molandove čudovito sugestivne priredbe romana /…/. ‘Sam se odločiš, kdaj te bo bolelo,’ reče Trondu oče na začetku filma, medtem ko z golimi rokami ruva koprive. /…/ Trondova zadnja lekcija je preprosta kot budistični nauk: pusti, da najtežje stvari odplavajo kot hlodi lesa po reki navzdol.«– Caitlin Quinlan, Sight & Sound

»Sila dovršena meditacija o življenju, krivdi in odgovornosti. /…/ Eden izmed užitkov, ki jih prinaša ta izjemno čutni film, je način, kako v gledalcu s pomočjo ekspresivne kamere, montaže in zvočnih učinkov vzdrami fizične občutke. Dramatične trenutke napoveduje nizek hrumeč zvok, kot bi se bližal plaz. Vseskozi spreminjajoči se spektakel narave /…/ je prava paša za oči, čudovito izvirna glasbena podlaga pa ta učinek le še okrepi.«– Deborah Young, The Hollywood Reporter

»/…/ ljubeča filmska priredba, ki vizualno razkošen način pripovedovanja učinkovito postavi nasproti opustošenemu notranjemu svetu likov.«– Guy Lodge, Variety

»Režiser je s pomočjo direktorjev fotografije /…/ ustvaril svet, v katerega vdira zlo; zlomljeni Raj, kjer vse, od koruznih polj do mravelj, prežema neka nevidna grožnja. Že pokanje debel med sečnjo daje slutiti vrsto tragedij na obzorju.«– Rory O’Connor, CineVue

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

LARA

Lara

Jan Ole Gerster / Nemčija / 2019 / 98 min / nemščina

režija Jan-Ole Gerster, scenarij Blaž Kutin, fotografija Frank Griebe, montaža Isabel Meier, glasba Arash Safaian, produkcija Marcos Kantis, Martin Lehwald, Michal Pokorny, igrajo Corinna Harfouch, Tom Schilling, André Jung, Volkmar Kleinert, Rainer Bock, distribucija FIVIA – Vojnik

festivali, nagrade Karlovi Vari (posebna nagrada žirije, nagrada za najboljšo igralko, nagrada ekumenske žirije); Liffe (posebna omemba žirije); München (nagrada za najboljšo režijo, nagrada FIPRESCI); Bavarska filmska nagrada za najboljšo glasbo; nagrada Združenja nemških umetniških kinematografov; Les Arcs (nagrada novinarjev)

Na dan, ko Lara praznuje šestdeset let, se njen sin Viktor, obetavni pianist, pripravlja na najpomembnejši koncert kariere. Tankočutna, večplastna zgodba o izgubljenih sanjah, ljubezni do glasbe in zapletenem odnosu med materjo in sinom.

zgodba

Na dan, ko Lara praznuje šestdeset let, se njen sin Viktor, obetavni pianist, pripravlja na najpomembnejši koncert kariere. A Lare ni med povabljenimi …

Tankočutna, večplastna zgodba o izgubljenih sanjah, ljubezni do glasbe ter zapletenem razmerju med materjo in sinom. Nemški film, posnet po scenariju slovenskega scenarista in režiserja Blaža Kutina, je na festivalu v Karlovih Varih osvojil posebno nagrado žirije in lovoriko za najboljšo igralko, posebno omembo pa mu je namenila tudi žirija na zadnjem Liffu.

zanimivosti

Scenarij za celovečerni film Lara je Blažu Kutinu leta 2006 prinesel nagrado novi talent Evropske unije programa MEDIA, ki jo podeljujejo v Cannesu, na Sarajevskem filmskem festivalu je zanj prejel nagrado CineLink, projekt pa je bil izbran tudi za sodelovanje na prestižni delavnici Ateliers D’Angers. Slovenski Filmski sklad je scenarij dvakrat zavrnil.

iz prve roke

»Blaža Kutina sem srečal leta 2016, ko sem iskal soscenarista za enega svojih projektov. /…/ Med delom mi je ves čas omenjal svoj scenarij, ki je bil večkrat nagrajen, a je vseeno ostal nerealiziran. Postal sem radoveden in ga prosil, če ga lahko vidim. Takoj ko sem ga prebral, mi je bilo jasno, da ga hočem posneti. Moj prvi film je bil zelo avtobiografski; z Laro je bilo seveda čisto drugače, a lik mi je bil vseeno čudno blizu. Hotel sem ugotoviti, zakaj me je ta zgodba tako ganila, izvedeti več o tej nenavadni ženski. Za vsemi Larinimi podlimi dejanji se skriva osamljena, ranjena, nerazumljena borka, ki skuša dati smisel svojemu življenju.«– Jan-Ole Gerster

portret avtorjev

Jan-Ole Gerster, rojen leta 1978, je diplomiral iz scenaristike in režije na Nemški akademiji za film in televizijo v Berlinu. Njegov diplomski film Oh Boy (2012), za katerega je napisal tudi scenarij, je po premieri v Karlovih Varih postal velika uspešnica v nemških kinematografih ter prejel številna priznanja, med drugim nagrado Evropske filmske akademije za odkritje leta in šest nagrad Nemške filmske akademije, vključno za najboljši celovečerec. Lara je Gersterjev drugi celovečerec.

Blaž Kutin se je rodil leta 1970 v Ljubljani, diplomiral iz etnologije in sociologije kulture na ljubljanski Filozofski fakulteti, trenutno pa živi v Berlinu. Leta 1995 je izdal knjigo Dežela belih golobov (1995), potopis s potovanj po Bosni med tamkajšnjo vojno, leta 2017 pa zbirko kratkih zgodb Tempirana bomba. Kot režiser je debitiral s celovečercem Nikoli nisva šla v Benetke (2008), ki je bil premierno prikazan v tekmovalni sekciji festivala v Sarajevu. Sledila sta kratka filma Toplo za ta letni čas (2011), ki je svetovno premiero prav tako doživel v Sarajevu, ter z vesno za najboljši kratkometražec nagrajeni Poslednji dan Rudolfa Nietscheja (2018).

kritike»Dlje ko spremljamo Laro Jenkins, bolj razumemo globino in vir njenih ran. Junakinja nekoliko spominja na sadomazohistični lik Isabelle Huppert v Učiteljici klavirja Michaela Hanekeja, ki je prihodnost mlade glasbenice skušala uničiti s polaganjem črepinj v žepe njenega plašča. A škoda, ki jo tu naredi Lara, je izključno psihološke narave, Gersterjev pristop pa niti približno tako hladen. Pod površjem je toplota, ki izvira tako iz režiserjeve vere v lik kot iz igralke same /…/. Gledalca čakajo siloviti, globoki trenutki; skrivnosti, ki jih je treba rešiti, pa tudi tiste – o ranah, ki prehajajo iz generacije v generacijo, in o človeškem vedenju –, ki jih ne bomo znali nikoli razvozlati.«– Peter Debruge, Variety

»V Lari za polikano fasado ždi pošastna mešanica perfekcionizma in negotovosti, s katero trpinči tako sebe kot svoje bližnje. Gerster jo uokvirja v toge, stroge kadre, ki ustrezajo njeni naravi, in vseskozi ohranja ambivalenten pogled – gledalcu vedno pušča prostor, da si sestavi lastno sliko.«– Špela Barlič, Dnevnik

 »Prvih sedem minut /…/ je učna ura odločne, subtilne ekspozicije. Občinstvo je nedvomno v zanesljivih pripovedniških rokah. /…/ Jan-Ole Gerster in Corinna Harfouch sta skupaj s scenaristom Blažem Kutinom ustvarila film, ki gledalca preseneča in drži v napetosti vseh sedemindevetdeset minut trajanja. /…/ Scenarij, samozavestna režija in umirjena kamera izrišejo kompleksen lik ženske, ki je naporna in izjemno antipatična, a jo hkrati lahko razumemo. Nekateri bomo v njenih paničnih, preračunljivih očeh morda celo uzrli najslabšo plat samih sebe. /…/ Pravi mali dragulj.«– Fionnuala Halligan, Screen Daily

»Scenarij Blaža Kutina se spretno poigrava s pričakovanji, srečanja med liki – včasih zabavna, včasih ganljiva in včasih frustrirajoča – niso nikoli predvidljiva, ambivalentni junaki pa pripovedujejo o neuspehu, obžalovanju, a tudi upanju in želji po življenju. S subtilno napetostjo, ki gledalca niti za hip ne izpusti iz svojega prijema, ter nadvse zanimivo in močno protagonistko se Lara uvršča med velika dela nemške kinematografije.«– Deutsche Film- und Medienbewertung (FBW)

»Jan-Ole Gerster podobno kot v prvencu Oh, Boy prikaže Larin dan kot tragikomedijo, sestavljeno iz posameznih epizod. V tem jesenskem sprehodu se živahno izmenjujejo absurdna komedija in tragedija, jedek humor in nežna melanholija.«– Joachim Kurz, Kino-Zeit

»/…/ že od Hanekeja naprej vemo, da pianistke muči psihološka rigidnost. A tisto, kar Laro reši pred karikaturo, Gersterjev film pa pred njegovo nagnjenostjo k strogosti, je humor. Lara je najboljša, kadar strelja svoje z grenkim humorjem prepojene puščice.«– Paola Raiman, Cahiers du cinéma

»/…/ intimna in večplastna študija zapravljenega življenja. Lara zna biti manipulativna in zlobna, a je hkrati disciplinirana, ambiciozna in strastna – in prav iz teh nasprotij film črpa svojo čustveno moč. Gerster, ki briljantno uravnoteži melanholijo in humor, raziskuje moč tujega odobravanja in neodobravanja ter pokaže, kako nas bežne pripombe lahko zaznamujejo za vse življenje.«– Juliane Grieb, Londonski filmski festival

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

ŽVIŽGAČI

La Gomera

Corneliu Porumboiu / Romunija, Nemčija, Francija / 2019 / 97 min

igrajo Vlad Ivanov, Catrinel Marlon, Rodica Lazar, Antonio Buil, Agustí Villaronga, Sabin Tambrea, distribucija FIVIA – Vojnik

festivali, nagrade Cannes 2019, Sydney 2019, München 2019

Policijski inšpektor Cristi prispe na kanarski otok Gomera, da bi se sestal z Gildo, femme fatale, ter se naučil starodavnega žvižganega jezika. A nič ni tako, kot je videti na prvi pogled, in stvari ne gredo ravno po načrtih …

Še ena značilna suha komedija Corneliuja Porumboiuja (Smo imeli revolucijo ali ne?, Policijski, pridevnik), a tokrat postavljena na najbolj neznačilne lokacije romunskega novega vala: na Kanarske otoke in v Singapur. Film je bil premierno prikazan v Cannesu, slovenski gledalci pa smo si ga lahko ogledali v Liffovi sekciji Kralji in kraljice. Romunski kandidat za oskarja.

iz prve roke

»Romunski naslov označuje enega od kanarskih otokov, kraj, kamor pobegneš od sveta, izgubljeni raj. Francoski in angleški naslov [pa tudi slovenski, op. ur.] sta povezana s skrivnostnim žvižganim jezikom, ki ga poznajo v različnih krajih sveta in katerega izvor je neznan. Rad si mislim, da je to naš izvirni, prvobitni jezik, ki je obstajal pred govorjenim. Otok Gomera je tesno povezan z izročilom teh žvižgov. Naslov ‘Žvižgači’ zveni zelo filmsko, skoraj kot ‘Iskalci’ Johna Forda. /…/ Jezik silbo gomero omogoča kodiranje govorjenega jezika, podobno kot film kodira resničnost. V Žvižgačih sem se poigral s kodi zelo različnih žanrov – od detektivke in filma noir do vesterna in komedije. Hotel sem povedati zgodbo o ljudeh, ki lažejo, ki igrajo dvojno igro. /…/ V mojem prvem filmu Smo imeli revolucijo ali ne? so liki ves čas govorili in razglabljali, ker so poskušali definirati revolucijo – ta je nazadnje strmoglavila režim, ki se je tako dolgo zdel neuničljiv. V Žvižgačih pa so junaki ujeti v svet, v katerem vladajo trdna mnenja in kjer vsakdo poskuša svoje stališče vsiliti drugim; tu se odvija nenehna igra moči. V mračnem svetu, kjer se je treba za vse pogajati, pristna komunikacija bolje deluje prek skrivnega jezika. Tistim, ki ga obvladajo, omogoča, da se izognejo bremenu napetih medčloveških odnosov in tako ohranijo nekakšno iskrenost. Ta skrivni jezik je za Cristija ključnega pomena, saj ga nazadnje uporabi za osebne namene, ki nimajo nič s kriminalnimi razlogi, zaradi katerih se ga je moral naučiti. /…/ Humor se v mojih filmih porodi spontano. Mogoče je to povezano s kulturo. Moji liki so zelo resni. Verjamejo, da so gospodarji svoje usode, vendar v resnici ni tako. Igralce vedno prosim, da vsak prizor vzamejo skrajno resno – tudi če se zdi popolnoma absurden. Vzemimo na primer prizor, v katerem se policist poskuša naučiti žvižganega jezika. Zelo me zabava ustvarjanje neskladja med junaškimi pretenzijami in resničnim stanjem. To silno resno vzdušje daje mojim filmom pridih absurdnosti.«– Corneliu Porumboiu

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana Kulturnega doma Krško v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 14 € v predprodaji (od 29. 6. do 10. 7.), 16 € v redni prodaji

za ARSonica 2020 abonma in izven

Število vstopnic je omejeno, potrebna je predhodna rezervacija.

Prodajno mesto: recepcija gradu Rajhenburg / T: (07) 620 42 16

Katalena je nastopila v tako rekoč vsakem klubu, koncertni dvorani ali festivalskem odru v državi, pa tudi kar precej potovala, z nastopi v ZDA, Izraelu ter po celi Evropi. A Katalena se ne ustavlja, saj je spomladi 2018 izšel njen sedmi album "Človek ni zver/Man Is Not a Beast". Bend navdih črpa iz zapuščine slovenskih ljudskih pesmi, ki jo prilagaja in izvaja v skladu s svojo lastno estetiko ter preferencami. Temeljna predpostavka njenega ustvarjanja je vera v brezčasnost tradicionalne glasbe, ki je po mnenju članov še vedno živa v mlajših generacijah dandanes – ne kot nek že davno izgubljen objekt, temveč kot vitalna tradicija. Katalena skuša to glasbeno dediščino poživiti z lastno svežo energijo, hkrati pa zavreči njene ideološke konotacije in omogočiti, da prevladajo njena igrivost ter nalezljivi ritmi.

www.katalena.net

FB: KatalenaSlovenianBand

Zasedba:

Vesna Zornik: glavni vokal, spremljevalni vokali

Polona Janežič: klavir, klaviature, psalter, spremljevalni vokali

Boštjan Gombač: klarinet, saksofoni, krilovka, teremin, ukulela, kositrne piščali, fujara, pozavna, spremljevalnivokali

Tibor Mihelič Syed: bas kitara, gimbri, ukulela, Roland HPD 20, kitara, spremljevalni vokali

Boštjan Narat: kitara, bendžo, spremljevalni vokali

Robert Rebolj: bobni, tolkala

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

MOJ NAJBOLJŠI PROFIL

Celle que vous croyez

Safy Nebbou / Francija, Belgija / 2019 / 101 min / francoščina  

režija Safy Nebbou, scenarij Safy Nebbou in Julie Peyr po romanu Camille Laurens, fotografija Gilles Porte, montaža Stéphane Pereira, glasba Ibrahim Maalouf, produkcija Michel Saint-Jean, igrajo Juliette Binoche, François Civil, Nicole Garcia, Guillaume Gouix, distribucija Demiurg

festivali, nagrade Berlinale; Liffe

zgodba

Petdesetletna Claire, predavateljica primerjalne književnosti, na Facebooku ustvari lažni profil, da bi vohunila za svojim mladim ljubimcem Ludom. Pod lažno identiteto Clare, privlačne štiriindvajsetletnice, se zaplete v pogovor z Ludovim prijateljem Alexom. Mladenič je nad njo povsem očaran in tudi Claire se kmalu do ušes zaljubi vanj. Resnični svet se vse bolj umika, Claire pa postaja ujetnica svoje virtualne osebnosti …

Zgodba o ljubezni, hrepenenju in osamljenosti v dobi družabnih medijev. Juliette Binoche v vlogi ženske, ujete med fantazijo in resničnost.

iz prve roke

»[Roman] se vrti okoli teme identitete. Laži, prevare, resnica, manipulacije in ljubezen: to so mikavne sestavine tega pripovednega labirinta. Poleg romantičnega vidika, ki vključuje številne pomežike žanru trilerja, ima roman seveda tudi močno družbeno razsežnost. Skratka, ta vijugasta zgodba, povedana z različnih vidikov, je ponujala vznemirljive obete za filmsko priredbo. /…/ Med branjem sem takoj pomislil na film Rašomon Akire Kurosawe, v katerem vsak pove svojo verzijo zgodbe, ter na Hitchcockovo Vrtoglavico z Jamesom Stewartom, ki se zaljubi v fantomsko žensko. Na misel so mi prišli še Marivauxova komedija Les Fausses Confidences in Nevarna razmerja Choderlosa de Laclosa, pa tudi Borges in Pirandello. /…/ Claire poskuša svoj notranji konflikt razrešiti tako, da postane nekdo drug. Najbolj se me je dotaknil njen položaj nevidne ženske, tako značilen za ženske po petdesetem letu. A moj namen ni bil odprt napad, problema se nisem hotel lotiti na nož, militantno. Zame je Claire nekakšna ‘antijunakinja’, kompleksna in protislovna obenem. Njena tragična razsežnost je obarvana z destruktivno krivdo. Vendar ponižanje in bridkost premaga z uresničevanjem svoje življenjske sile skozi drugo, izmišljeno žensko. /…/ Rad bi citiral Antonionija s stavkom, ki je tudi v romanu Camille Laurens: ‘Ljubezen pomeni živeti v domišljiji drugega.’ Hotel sem spregovoriti o ljubezni skozi fantazijo te zapletene ženske.«– Safy Nebbou

portret avtorja

Safy Nebbou (rojen leta 1968 v Bayonnu, Francija) je poklicno pot začel kot igralec in gledališki režiser. Prvi celovečerec Le cou de la girafe je posnel leta 2004. Sodeloval je z igralkami in igralci, kot so Sandrine Bonnaire, Catherine Frot, Gérard Depardieu in Benoît Poelvoorde. Moj najboljši profil je njegov šesti celovečerec.

kritike

»To je slastno nepredvidljiv film, ki se kot njegova sleparska protagonistka /…/ izdaja za nekaj in se počasi prelevi v nekaj čisto drugega.«– Neil Young, The Hollywood Reporter

 »/…/ film preplete trpkega humorja polno značajsko študijo z vznemirljivimi mehanizmi trilerja. /…/ Predstavljajte si, da bi Nancy Meyers režirala Usodno privlačnost, ampak v francoščini, z gosto posejanimi komentarji o politiki spolov. /…/ Safy Nebbou med nezaslišane pripovedne obrate skrije grenko-sladke resnice o človeški naravi. /…/ Presenečenj poln paket, /…/ ki iz gledalca izvablja tako nasmeške kot vzdihe osuplosti, včasih oboje hkrati.«– Guy Lodge, Variety

»Moj najboljši profil /…/ nas spretno popelje v notranji svet človeka, ki se – zaradi kakršnega koli razloga že – ne čuti več vrednega pozornosti. /…/ Juliette Binoche je izvrstna. Njen obraz se zdi kot ustvarjen za to, da nam v ekstremnem bližnjem planu zgolj z drobnim trzljajem očesa razkrije globino Clairinega žgočega notranjega konflikta.«– Wendy Ide, Screen Daily

»Režiser naslika portret družbe v oblasti sodobne komunikacije, kjer sanjati z odprtimi očmi pomeni biti le korak stran od tragedije.«– Fabien Lemercier, Cineuropa

»Novi film Safyja Nebbouja je ravno tako igriv kot pronicljiv. V tem portretu čustveno neuravnovešene ženske režiser na subtilen način raziskuje odklone našega shizofrenega časa, razpetega med silno željo po transparentnosti ter svoje male kupčije z resnico.«– Ariane Allard, Positif

»V rokah slabšega režiserja bi ta mešanica spletne prevare, lažnih identitet, alternativnih dejstev, poželenja in maščevanja zlahka zdrsnila v film v slogu Prvinskega nagona, vendar Nebbou absurdnosti zapleta preseže s pomočjo svojega najmočnejšega aduta: odličnih igralcev. /…/ Film pripada Juliette Binoche. /…/ S svojo bogato paleto izrazov in gest igralka svojemu liku vdahne pristnost – in s tem vsemu filmu. Binocheva vidno verjame, da je lahko Claire pri petdesetih, medtem ko slednja trdno verjame, da je Clara pri štiriindvajsetih. In s tem gledalcu odpihne sleherni dvom.«- Fritz de Jong, De Filmkrant

Atrij gradu Rajhenburg

(Velika dvorana gradu v primeru slabega vremena)

Cena vstopnice: 3 €

POSEBNI

Hors normes

Olivier Nakache, Éric Toledano / Francija, Belgija / 2019 / 114 min / francoščina 

igrajo Vincent Cassel, Reda Kateb, HélèneVincent, Bryan Mialoundama, Alban Ivanov, Benjamin Lesieur, distribucija FIVIA – Vojnik

Bruno in Malik že dvajset let živita v čisto posebnem svetu. Prvi vodi organizacijo, ki skrbi za avtistične otroke in mladostnike, drugi pa mlade iz revnih četrti usposablja za spremljevalce »posebej težavnih« posameznikov. Film, ki se težke teme loteva s toplino in humorjem, sta po resničnih dogodkih posnela Éric Toledano in Olivier Nakache, režiserja uspešnice Prijatelja (Intouchables, 2011).

Zaključni film lanskega festivala v Cannesu in dobitnik nagrade občinstva v San Sebastiánu.

iz prve roke

»Najini filmi vedno govorijo o neobičajnih srečanjih. Pričujoči pa ima prav posebno razsežnost: kako ljudje, ki komunicirajo malo ali pa sploh nič in veljajo za ‘nenormalne’, uspejo pripraviti tako imenovane ‘normalne’, da spet začnejo komunicirati.«– Éric Toledano